Pred par dnevi sem izvedel, da smo pri nekem projektu, ki se delno financira iz Evrope in delno iz Slovenije, v finančni načrt za evropske ustanove zapisali znesek 221.331 EUR, v finančni načrt za naše ministrstvo pa 221.320 EUR. Zavoljo te razlike 11 EUR smo z ministrstva dobili precej dolgo e-pismo z osmimi priponkami, v katerem nam razlagajo, kako moramo popraviti dokumentacijo, da se bo vse ujemalo. Čas, ki smo ga porabili za dogovarjanje o tem in popravljanje, je zanesljivo vreden vsaj desetkrat toliko, kot znaša ta nesrečna razlika. Da ne omenjam, da je prav mogoče, da vsega denarja itak ne bomo mogli izkoristiti, ker ministrstvu ne bomo uspeli predložiti ustreznih dokazil o njegovi porabi. Če prav razumem, bi namreč od nas radi vse račune za režijske stroške, katerih del odpade na projekt. Recimo račun za popravilo stranišča, ki se porazdeli po vseh projektih na IJS in od katerega 17 centov odpade tudi na naš projekt (malce karikiram, ampak se bojim, da prav daleč od resnice nisem). Kdo je kriv, da so stvari tako hudičevo zapletene, seveda ne vem. Na ministrstvu so nam šli pri temle projektu v nekaterih pogledih zelo na roke, za kar sem jim hvaležen. To sicer ne pomeni, da nam v drugih pogledih življenja ne grenijo prav oni, je pa ravno tako možno, da so za vso godljo krive kake evropske ustanove (v nekaterih primerih mi je že prišlo na ušesa, da so v Evropi bolj zahojeni kot pri nas). Vsekakor je tule nekdo nesposoben, zloben ali oboje – in to kar precej. Ko pride revolucija, bodo šli taki pred zid!

Seveda tale projekt ni edini, pri katerem je žongliranje s financami zapleteno. Pravzaprav ne vem, ali imamo kak projekt, pri katerem ni. Povsod nastopajo predpisani zneski za posamične kategorije stroškov in predpisana števila oddelanih ur za posamične dele projekta, povsod nastopajo delavci z različno dragimi urami, katerih točna cena dostikrat do končnega obračuna ni znana, večinoma Evropa/država projekte financira delno, preostanek je pa treba financirati z drugimi projekti (pri čemer obstajajo različne pravila, kateri projekti se za to smejo uporabiti), na koncu je pa treba vse skupaj zložiti tako, da zadostimo vsem omejitvam glede stroškov in oddelanih ur. En kolega je postopek primerjal z reševanjem sudokuja in primerjava je zelo umestna, le da si pri sudokuju lahko dokaj prepričan, da je rešljiv. In seveda je to le pol problema – potem je treba o porabi denarja in časa še ustrezno poročati, kar je lahko skrajno zahojen postopek, zaradi katerega tajnice preživljajo vikende v službi.

Kajpak se človek vpraša, zakaj so stvari take in ali bi lahko bile drugačne. Načeloma bi bilo dovolj, če bi za projekt dobili primeren znesek, nakar bi tisti, ki nam je denar dal, le preveril, ali smo projekt dejansko izvedli (del denarja bi pa zadržal do konca projekta in nam ga ne bi izročil, če bi bil projekt izveden slabo). Pri prijavi projekta bi morda navedli še grobo porabo denarja po kategorijah (plače, režija, oprema, potovanja)  in približno število potrebnih delovnih ur, da bi bilo laže oceniti, kakšen znesek je primeren. Vendar bi bile te številke pretežno informativne in le če bi jih krepko kršili, bi se morali zagovarjati. Poročanje bi bilo le toliko natančno, da bi se videlo, koliko se držimo prijavljene porabe po kategorijah in da z denarjem ne počnemo kaj neznanstvenega (recimo gremo na počitnice). Z vidika naročnika projekta naše morebitne počitnice sicer niso važne, če na koncu dobi, kar je naročil. A ker Evropa in država nista naročnika v tržnem smislu, ki želita prevzeti končni izdelek, ampak predvsem hočeta, da se z davkoplačevalskim denarjem uganja dobra znanost, nekaj preverjanja te vrste ni odveč (vsaj osnovnega, ki se da narediti brez pretiranega truda).

Seveda ni prav enostavno oceniti, kolikšen je primeren znesek za nek projekt, in takisto je težko oceniti, kako dobro je bil projekt izveden (in kakšne finančne posledice naj to ima). Sumim, da ravno zato, ker tisti, ki nam dajejo denar, ne znajo dobro presojati po vsebinskih kriterijih, postavljajo administrativne kriterije. Seveda pa slednji niso nikakršno nadomestilo za prve, saj preverjajo zgolj našo sposobnost žongliranja s številkami. Če recimo prikažemo, da smo oddelali ravno pravo število ur za ravno pravo ceno, to ne pove ničesar o tem, kaj smo v teh urah delali. Zaradi tega so zapleteni administrativni kriteriji nesmiselni in celo škodljivi, saj potratijo ogromno časa. Raziskovalci, ki se mučimo, da bi jim zadostili (in za knjigovodske akrobacije nismo usposobljeni), bi v tem času lahko raziskovali (kar je smisel našega dela, čeprav na to človek ob vseh neumnostih, s katerimi se mora ukvarjati, včasih skoraj pozabi). Uslužbenci raznih evropskih in državnih ustanov bi pa najbrž svoj čas tudi lahko porabili za kaj koristnejšega.