Nedavno tega sem obiskal še zadnje izmed okoliških mest z bogato zgodovino in obilico opečnate arhitekture – Lübeck. Lübeck je bil glavno mesto Hanse (pravili so mu tudi kraljica Hanse), trgovske zveze severnoevropskih mest, ki se je na vrhuncu moči – v 14. stoletju – lahko merila z marsikatero državo (recimo v vojni je premagala Dansko). Ta pomembna vloga se mestu precej pozna, saj je bržkone najimenitnejše od do zdaj obiskanih (to sem pričakoval, zato sem ga tudi pustil za konec). Glavna znamenitost so ena izmed dvojih ohranjenih mestnih vrat, Holstenska vrata, ki res niso od muh. V njih je zgodovinski muzej, ki povečini ni nič posebnega, edino maketa mesta, kakršno je bilo v srednjem veku, je navdušujoča.

Kot je v navadi, tudi Lübeck premore glavni trg z mestno hišo in najpomembnejšo cerkvijo. Mestna hiša ima na vrhu za te kraje značilni okrasni zid. Luknji v njem naj bi pomagali, da ga ne podre veter z morja. Marijina cerkev kljub slavospevom v turističnem vodniku ni nič bolj imenitna od drugih, ki sem jih videl med bivanjem v Rostocku (najbolj všeč mi je še vedno baddoberanska). V cerkvi je – podobno kot v Rostocku – moč videti astronomsko uro. Rostoška je morda malce bolj sofisticirana, je pa lübeška bolj fotogenična.

Zanimiva se mi je zdela tudi Bolnišnica sv. Duha, ki je bila ustanovljena okrog leta 1260 in naj bi bila najstarejša v Nemčiji. Služila je tudi kot dom za ostarele. Še ena zanimivost so notranja dvorišča, obdana z nizkimi stanovanjskimi zgradbami in dostopna po klavstrofobičnih hodnikih, s katerimi so v 17. stoletju reševali problem prenaseljenosti. Mesto premore tudi več muzejev, med katerimi se za pomembnejša štejeta hiši nobelovcev Thomasa Manna in Günterja Grassa, jaz pa sem raje obiskal muzej gledaliških lutk. Zbirka lutk je obsežna in raznolika, žal pa bi od nje imel več, če napisi ne bi bili le v nemščini.

Lübeck je znan po marcipanu. Trdijo, da so ga izumili, ko jim je med nekim obleganjem zmanjkalo vse hrane razen mandljev in sladkorja, a to je bržkone le zgodba (poleg tega se z izumom marcipana hvalijo v več krajih). Je pa menda lübeški precej dober, čeprav sam o tem težko sodim, ker marcipana nasploh nimam preveč rad. Še ena lübeška specialiteta je rotspon. To je iz Francije uvoženo rdeče vino (navadno bordojec), ki ga v Lübecku v sodih postarajo in nato ustekleničijo. Menda so že Napoleonovi oficirji med zasedbo mesta ugotavljali, da je rotspon boljši od domačega bordojca, po tistem pa je bil narejen tudi poizkus: nekaj sodov so pustili v Franciji, nekaj pa prepeljali v Lübeck in slednji naj bi se res izkazali za boljše. Razlog za to sicer ni znan in tudi ne vem, koliko verodostojno je bil poizkus opravljen.