Ker z Jelko in najima hčerkama (odkar se je rodila druga – Vesna, sicer nisem še ničesar napisal v blog, tako da jo zdajle omenjam prvič) bivamo v kleti hiše Jelkinih staršev, kar ni čisto popolno bivališče za družino, z Jelko že nekaj časa razmišljava, da bi si omislili lastno domovanje. Do začetka letošnjega leta je bilo to razmišljanje bolj teoretično, januarja pa sva krenila na lov za hišo ali parcelo. Čeravno je to hujši podvig kot omisliti si stanovanje, sva se tako odločila, ker imajo hiše vrtove, ki so zelo prikladni, da nanje napodiš otroke, ker Jelka zelo rada vrtnari, ker si hišo lahko bolj prikrojiš svojim željam in ker sva oba celi življenji prebila v hišah. Da bi si življenje otežila še malo bolj, sva se pri iskanju omejila na okolico Škofje Loke, saj je Jelka nanjo zelo navezana, poleg tega pa tam živijo njeni starši, ki veliko pomagajo pri krotenju podmladka.

Preden sva se lotila ogledovanja parcel, se nama je zdelo, da je ponudbe kar precej, a kaj kmalu se je izkazalo, da to ne drži. Prva parcela, ki sva jo šla pogledat, je bila sicer dokaj velika in je imela ugodno ceno, vendar je bila strma, senčna in je imela dovoz po strmem in ozkem makadamu (prvi dve lastnosti sta bili razvidni iz oglasa, ostale pa kajpak ne). Kasneje sva naletela na še več parcel z raznimi neugodnimi lastnostmi (čez eno je tekel potok, drugo je potok oblival in občasno zalival …), na primernih pa bolj malo. Ogledala sva si tudi nekaj hiš, vendar je bila tam ponudba še slabša. Kot rezultat iskanja je nastala tabela, katere izsek priobčujem. Na koncu sva pristala pri treh resnih možnostih: eni hiši (ne čisto dokončani novogradnji) in dveh parcelah.

Kupiti hišo je vsekakor lažje kot zgraditi jo, zato sva se najprej posvetila tej možnosti. Po prvem obisku sva bila z njo precej zadovoljna, ko smo šli na ogled z znancem, ki se spozna na gradbeništvo, so se pa stvari zapletle. Nekaj hib je našel on, nekaj sva se jih zavedla že sama, za povrh pa je bila prodajalka užaljena, ker se nam njena hiša ni zdela popolna (menda sem se ji posebej jaz zdel zoprno sumničav). Kakor je dejala, je namreč hišo gradila zase, pa so ji potem okoliščine preprečile, da bi se v njej naselila (kot smo ugotovili kasneje, se je ločila), očitno pa se je nanjo čustveno navezala. Tako  smo se pogajali kaka dva meseca. Na koncu sva z Jelko ponudila ceno, okrog 10 % nižjo od zahtevane, pa odgovore na nekaj vprašanj sva želela: kje v hiši so napeljave (bilo je očitno, da se je gradila bolj na pamet, tako da je obstajal resen sum, da točen načrt napeljav ne obstaja), kakšna je izolacija (vsaj pod zemljo verjetno slaba, sumim pa, da tudi nad zemljo ne čisto taka, kot nam je prodajalka sprva rekla) itd. Meni se je najina ponudba zdela zalo razumna (najmanj kot pogajalsko izhodišče), prodajalki pa pač ne (kar ni povedala ravno čustveno neprizadeto), tako da je vse skupaj padlo v vodo.

Ko sva bila nad hišo primorana narediti križ, sva poklicala prodajalca prve parcele. Pa nama možak reče, da je parcela pravzaprav že prodana! Izkaže se, da to pomeni, da se je z nekom dogovoril za ceno in nakup v dveh obrokih, da pa bi jo bil pri volji prodati tudi nama, če plačava malo več v enem obroku. Glede na to, da je bila najina druga izbira precej dražja in z eno kar resno hibo, sva pač ponudila več, nakar je drugi kupec ponudil še malo več, na koncu pa sva jo dobila midva za 1 EUR/m2 več od končne ponudbe drugega kupca (in plačilo v enem obroku). Tako sva se uvrstila v verjetno zelo ozek krog ljudi, ki jim je uspelo nekaj, kar se je prodajalo prek oglasa, kupiti za ceno, višjo od zahtevane – na ravno spodbuden začetek dragega podviga, kot je gradnja hiše. Tudi ne moreva vedeti, da je oni drugi kupec res obstajal, a po nekaj znakih sodim, da je. Imava pa zdaj precej všečno parcelo – par kilometrov iz Škofje Loke v smeri Ljubljane, na robi vasi s pogledom na gozd, ravno in sončno ter s komunalnimi priključki na parceli ali pri sosedu (ki nama je parcelo prodal in ni pričakovati, da bi nama v zvezi z njimi kaj grenil življenje). Hiba parcele je, da je blizu železniške proge (brezhibnih parcel pač ni), pa en del je zaenkrat nezazidljiv, vendar naj bi se to v nekaj mesecih rešilo (tako pravijo na občini). Kocka je torej padla – gradila se bo hiša.