Pišem prispevek k projektnemu predogu na temo, o kateri ne vem popolnoma nič (no, razen tistega, kar sem včeraj prebral v Wikipedii). In zadeva se niti ne bere povsem zanič. Zdaj pa ne vem, ali naj si čestitam, ker sem dober blefer, ali naj bom raje zgrožen nad svojim početjem. Kakor tudi ne vem, ali naj si želim, da bi bil projekt sprejet (ker bomo dobili denar) ali naj se tega bojim (ker bomo te reči, o katerih ne vem nič, morali dejansko narediti). Je pa dilema najbrž brezpredmetna, ker se ostali projektni partnerji zaenkrat niso še prav nič izkazali in je moj (klavrni) prispevek trenutno videti eden boljših delov predloga, tako da projekt bržkone itak ne bo sprejet.
Če bo treba projekt izpeljati, se boš o tem veliko naučil, ko boste projekt izvajali. Pa še denar bo. In stimulacija in novi izzivi. Kaj še čakaš? 🙂
(Blefiranje je del življenja. Poštenjakom ali vsaj tistim, ki bi to radi bili, morda ni vedno po godu, da morajo/znajo blefirati, je pa včasih potrebno.)
Vem, ja. In človeka zna tudi daleč pripeljati – ob tem mi pride na misel en prav konkreten primer, ki ga zaradi javnosti bloga raje ne bom imenoval (sem pa za eno bralko prepričan, da bo vedela, koga mislim).
Ja, Mitja prav imaš – tudi jaz poznam ta konkretni primer!
😉