Danes sem spet postal mobilen. Kmalu po tistem, ko sem jo mahnil v Kanado, je namreč mojemu avtu potekla registracija, tako da je po vrnitvi moral prestati tehnični pregled in s tem povezane nevšečnosti, pa še za redni servis je bil čas. Saj po svoje se je to kar dobro izšlo, ker mi tako za štiri mesece ni bilo treba plačati zavarovanja, vendar se na taj točki dobre novice končajo.

Vse skupaj me je namreč stalo dokaj nezaslišanih ~290.000 SIT (in to za enega navadnega starega megana). Pa ko bi mi vsaj ne bilo treba dolgo trpeti! Ampak ne: urejanje papirjev je trajalo debelo uro, kajti ženščina, ki se je ukvarjala z zavarovanjem, ni znala urediti kaska pri Zavarovalnici Maribor. Trikrat je zavarovalnico klicala za napotke, pa še ji ga je uspelo narediti narobe, tako da je morala vajo ponoviti. In za povrh ji je med postopkom še crknil tiskalnik. Saj je bila čisto prijazna, celo kakava sem bil deležen, ampak nesposobna je bila pa še bolj. In to je bila tista, ki so jo kolegice izbrale kot najbolj kvalificirano za ta težavni posel. Obup.

Ko sem se peljal proti domu in sem že mislil, da sem avtomobilskih nadlog do nadaljnega rešen, je pa avto začel spuščati neke nemarne glasove, tako da gre jutri nazaj na servis.

Dopolnilo:
Očitno so bogovi menili, da sem se včeraj dovolj spokoril, tako da je bil tisti ropot le posledica manjkajočega vijaka. Da pa ne bi čisto izgubil strahu pred njimi, so zakuhali, da so na servisu založili mojo servisno knjižico.