Najin zadnji postanek na klatenju po Italiji je bila Genova. Ker se mi je pri organizaciji potovanja mudilo, sem se zanjo odločil, preden sem raziskal, kaj točno je tam videti. Izkazalo se je, da prav hudo turistično mesto Genova ni, vendar je za dan in pol, kolikor sva prebila tam, zanimivosti čisto dovolj.

Najbolj vznemirljiv del obiska mesta je bilo iskanje prenočišča. Ker nerad karkoli prepustim naključju, sem rezerviral sobo v prenočišču Maura. Naslov sem poznal in zadevo sem imel celo narisano na zemljevidu, zato sem pričakoval, da je ne bo težko najti. Ko sva prispela na mesto, se je pa najprej izkazalo, da so hišne številke razvrščene čisto naključno, in celo ko sva prišla do iskane številke 30, prenočišča tam ni hotelo biti. Šele po drugem telefonskem klicu lastnici mi je ta zaupala, da morava brati napise na zvoncih in kateri priimek morava iskati. Prenočišče je namreč v čisto navadni stanovanjski hiši, ki ni nikjer označena z napisom Maura. In za povrh ima tista ulica (vsaj) dve številki 30.

Naslednji dan sva jo po klavrnem zajtrku (niti kruha nama niso dali – zadovoljiti sva se morala s prepečencem; je pa res, da so se potrudili in mi pripravili kakav, ki ga v običajni ponudbi ni) mahnila po mestu. Ker o Genovi nisva bila prav dobro podučena, sva si omislila vodnik, ki se je izkazal za zelo posrečenega: precej podrobno je opisoval natanko eno pot skozi staro mesto, kar je kot naročeno za turiste z bolj malo časa. Ugotovila sva, da so bili genovežani nadvse srboriti ljudje, ki se med seboj tako zelo niso marali, da so v nekem obdobju morali celo uvoziti guvernerja, da jim je vladal (in proti kateremu so se potem seveda uprli). Je pa res, da dolgčas v srednjeveški Genovi ni bilo in Jelki je bilo prav žal, da ne živimo več v tako slikovitih časih.

Rdeča palača (palač se v Genovi kar tare)

Stolnica sv. Lovrenca v za Genovo značilnem progastem slogu

Zgradba neznanega namena v pristanišču

Zadnji dan sva si šla ogledat še akvarij, ki je menda zelo dober, vendar sva zaradi oderuške vstopnine raje krenila v pomorski muzej. Slednji je kar všečen, ravno odličen pa ne. Mogoče mu do odličnosti manjkajo samo podrobnejši napisi v angleščini (napisi v angleščini sicer so, vendar iz njih izveš le osnovne stvari). Malo me je jezilo tudi, da se je v muzeju ravno odvijalo nekakšno zborovanje, zaradi katerega je bil prostor z galejo v naravni velikosti zaprt. Po kosilu pa sva krenila domov – kljub nekaterim težavicam prav zadovoljna.