To ni ravno presenetljiva ugotovitev, vseeno pa sem do nje prišel šele včeraj, ker pač v Bohinj nikoli nisem zahajal. Verjetno sem sicer tam bil kdaj v otroštvu, ampak se tega ne spomnim, pa pred nedavnim službeno, vendar sem imel takrat kup skrbi in se nisem mogel posvetiti občudovanju narave.

Ta vikend je Jelka v Bohinju imela seminar o EVSovem prostovoljstvu (s tem je povezano tragično dejstvo, da mi jo bo prav kmalu za pol leta ali še dlje popihala v Makedonijo, ampak to bom objokoval kdaj drugič), pa sem jo šel iskat in sva priložnost izkoristila za obhod jezera. Pot je dolga 12 km (vsaj tako se mi zdi): del ob južni obali ni ravno navdušujoč, ker je med potjo in jezerom cesta, je pa oni ob severni toliko bolj všečen. Kajpada sva si privoščila tudi kopanje v jezeru, kar se je izkazalo za srednje travmatično (voda naj bi imela 18 stopinj). Čeravno sva hodila precej zložno in je pot po ravnem, sva bil zvečer kar utrujena. Zasluge ima verjetno pomanjkanje kondicije, čeprav Jelka trdi, da je kriv bohinjski zrak, ki da povzroča lenobnost.