Krugerjev park je največji narodni park v Južni Afriki in sploh eden najslavnejših krajev, kamor se hodi na safari. Po površini za malenkost prekaša Slovenijo. Po njem se je moč voziti na lastno pest, lahko pa se seveda daš prevažati tudi kaki agenciji. Mi smo izbrali drugo možnost, ki je manj pustolovska, a več vidiš. Vodiči imajo namreč osuplivo ostre oči in žival, ki jo ti opaziš šele po pol minute strmenja, ne le nemudoma opazijo, ampak tudi takoj povedo, katere vrste je. Po parku se je dovoljeno voziti samo po cestah in vozila se ne sme zapuščati (izjeme so organizirani pohodi, ki pa so redki). Prenočevati je možno v taboriščih, kjer lahko najameš bungalov ali šotor, lahko pa šotoriš tudi na lastno pest.

Mi smo vse štiri dni, ki smo jih prebili v parku, bivali v bungalovu v taborišču Pretoriuskop. Ostati ves čas na enem mestu ni najboljše, ker več vidiš, če taborišča menjaš, a žal nam pred odhodom to ni prišlo na misel, pa tudi komunikacija z agencijo, ki nam je safari organizirala, ni bila ravno bleščeča, saj smo šele v Južni Afriki izvedeli, kam nas kanijo namestiti. Na začetku nas je kar resno skrbelo, da ne bomo videli prav veliko, ker nas je razvadila Kenija, kamor smo šli na safari pred leti. V Keniji smo namreč videli domala vse, med drugim zato, ker je tam dovoljeno voziti izven cest, ker je pokrajina savanska (v Krugerjevem parku pa pretežno poraščena z grmovjem in drevjem) in ker so kenijski vodiči v nenehnem radijskem stiku, da si povedo, kje so živali (v Krugerjevem parku pa si le izmenjajo kako besedo ob srečanju na cesti, pa na nekaj mestih so zemljevidi, na katerih obiskovalci označujejo, kaj so kje videli v zadnjih dveh dneh). No, na koncu smo bili pomirjeni. Od takoimenovanih velikih pet (slon, nosorog, bivol, lev in leopard) smo videli vse, edino slona ne najbolje. Poleg tega smo naleteli na mnoge manj iskane živali, vključno z nekaterimi redkimi antilopami. Malo je k uspehu pripomoglo, da smo bili tam pozimi, ki je najboljši letni čas za safari, saj je rastja najmanj in se živali najteže skrijejo.

Kljub temu, da je bil safari odličen, pa bi si, če bi ga načrtoval danes, nekaj stvari želel narediti drugače. Par dni je zaradi ostrookih vodičev najbrž dobro prebiti z agencijo, večino časa pa bi se po parku vozil z lastnim avtom. Kot rečeno, je to malček bolj pustolovsko, pa še vse zasluge za videnja (ali nevidenja) živali imaš sam in je torej zadovoljstvo ob prvih večje. Poleg tega bi večkrat zamenjal taborišče, morda kar vsak dan. Obvezno bi obiskal tudi kakega zasebnega, kjer imaš menda več svobode in se lahko živalim bolj približaš. Kajpak bi to morda terjalo kak dodaten dan, a glede na to, da je safari najbrž najboljša stvar v Južni Afriki, bi bilo vredno žrtvovati kak dan v mestih (tudi Sun City bi lahko brez prehude škode izpustil).

Avti, v kakršnih smo se šli safari

Afriški (očitno, ampak natančnost je natančnost) slon v večerni svetlobi

Beli nosorog (Obstaja še črni, a je izjemno redek – denimo naš voznik ga ni še nikoli videl.)

Kafrski bivol

Levinja (Lev se nam ni blagovolil pokazati.)

Leopard (Imeli smo srečo, kajti težko ga je videti.)

Žirafa

Burchellova zebra (V Južni Afriki živijo še redkejše gorske, a ne v Krugerjevem parku.)

Svinja bradavičarka

Geparda (Slika je slaba, ker sta bila precej daleč.)

Kič

Slike manj znanih živali (predvsem raznih antilop) moram še objaviti – malo bo namreč trajalo, da ugotovim točna imena. Oči se je sicer potrudil in jih izbrskal iz raznih knjig o živalih, a iz zapiskov ugotoviti, na kateri sliki je kaj, vseeno ne bo ravno enostavno.

Dopolnilo:
Dodal sem sliko gepardov, ki sem jo včeraj pozabil, in dopolnil nekaj imen.