Izlet, ki sem ga napovedal za predvcerajsnjim, je bil prestavljen na vceraj, ker je predvcerajsnjim dezevalo (pravzaprav je dezevalo tudi vceraj – kot se tu ocitno zgodi vecino popoldnevov – ampak smo k sreci na pot krenili dovolj zgodaj, da smo se moci izognili). Sli smo v Vevcane (namrec Jelka, finska prostovoljka Anna in jaz), kjer smo si ogledali cerkev sv. Nikole in nekaksen izvir, ki je dokaj lep (slike bom objavil po vrnitvi, ker se mi ne ljubi boriti s tukajsnjim racunalnikom). Ustavili smo se tudi v starinarni, kjer smo izvedeli, da so se pred casom Vevcani razglasili za republiko ter da imajo svoje potne liste in denar, s katerim se v vasi celo da placevati. Jelka je obljubila, da bo o tem poizvedela in porocala v svojem blogu – tudi jaz bi o Vevcanih rad izvedel kaj vec.

Zaenkrat sem tule malo bolje spoznal dve prostovoljki, obe zanimivi punci. Zgoraj omenjena Anna je silno druzabna in zgovorna in videti je, da se je z velikim navdusenjem lotila vkljucevanja v tukajsnjo druzbo. Upostevaje, da je v Makedoniji komaj stiri tedne, ji gre makedonscina presenetljivo dobro in prav nobenih zadrzkov nima pri pogovorih z domacini, tudi kadar bi se namesto nje zlahka zmenil kdo od naju z Jelko, ki sva kot Slovenca, ki za silo lomiva srbohrvascino, bolje usposobljena za to (sploh Jelka, ki se je je prijelo ze tudi nekaj makedonscine). Eva, Jelkina sostanovalka iz Avstrije, zbira makedonske prostaske izraze. Njena najnovejsa pridobitev je “kur se trese vo ladna voda” ali nekaj podobnega (glede na to, da nihce od naju ne zna kaj prida makedonsko, je mozno, da tegale nisem zapisal cisto prav). Menda to pomeni, da je nekaj nekoristno, nesmiselno.

Kaksen je smisel tegale EVSovskega prostovoljstva, cisto z gotovostjo nisem uspel dognati. Za prostovoljce je pustolovscina, spoznavanje tuje dezele, priloznost, da naredijo nekaj koristnega, in odlog obveznosti odraslega zivljenja – za ene malo bolj eno, za druge drugo. Za makedonske organizatorje je prav tako priloznost, da zanje nekdo nekaj koristnega naredi, sirjenje poznavanja Makedonije po svetu in nacin, da pridejo do malo evropskega denarja. In vsekakor tole prostovoljstvo po malem zblizuje evropske drzave. Za nekatere od nastetih ciljev bi se sicer tezko reklo, da je trosenje evropskega denarja zanje posebej upraviceno, ampak glede na to, da gre za precej majhne zneske, se mi vsa zadeva niti ne zdi napacna (sploh upostevaje za kaksne neumnosti se zapravljajo se veliko vecje kolicine davkoplacevalskega denarja).