Bržkone največja znamenitost Cape Towna (vsekakor pa najbolj očitna – ali pa bi taka vsaj morala biti) je Table Mountain. Google postreže s kopico fotk, ki nazorno pokažejo, zakaj je tako. Žal pa je bila gora takrat, ko smo bili na primernem kraju za lepe fotke mi, videti precej drugačna (no, pravzaprav ni bila videti). No, vendarle nam je uspelo ujeti eno jutro, ko ni bila zavita v oblake, da smo se z žičnico odpeljali na vrh – mojim staršem je bilo namreč zelo veliko do tega, jaz pa moram priznati, da se mi ne prej in ne potem ta vzpon ni zdel ravno usodnega pomena.

Table Mountain v oblakih

Mesto premore precej imeniten grad, ki sliši na ime Castle of Good Hope (Cape Town namreč leži le malo severno od Rta dobre nade). Graditi ga je začela leta 1666 nizozemska Vzhodnoindijska družba in je najstarejša zgradba v državi. Zgrajen je bil za obrambo pred Britanci, s katerimi je bila Nizozemska takrat na robu vojne. Da se je s tovrstno gradnjo ukvarjalo zasebno podjetje, se morda zdi nekoliko nenavadno, vendar je imela Vzhodnoindijska družba v tistih časih v nizozemskih kolonijah bolj ali manj vlogo države in je premogla celo lastno vojsko. Grajska zanimivost je tlak prehoda skozi osrednje poslopje, ki je lesen, da hrup spodaj hodečih, jahajočih in vozečih se ne bi motil guvernerja, ki je imel svoje prostore nad njim. Žal naše fotke ne morejo pokazati gradu v vsem svojem sijaju, saj je najbolj zanimiv pogled iz zraka, zato nam spet priskoči na pomoč Google.

Prostrano grajsko dvorišče z zgoraj omenjenim prehodom

Glavna jedilnica

Igra na temo burskih vojn razstavljena v gradu (da so bile te vojne v svojem času po svetu precej znane, sem že pisal)

Ker smo imeli v Cape Townu še najet avto, smo zlahka izletovali po okoliških krajih. Med drugim smo jo mahnili na vinogradniško posestvo Groot Constantia. V okolici Cape Towna se namreč pridela precej dobrega vina in Groot Constantia je najimenitnejše in najstarejše med tovrstnimi posestvi. Imenitnosti mu res ne morem oporakati, je pa verjetno bolj zanimivo za koga, ki v nasprotju z mano pije vino. Recimo za moje starše, ki si niso mogli kaj, da ne bi obiskali še enega (nič kaj dosti manj imenitnega) posestva Vergelegen.

Silno drevo pred glavno zgradbo Vergelegna

Hermanus je kraj, kjer je v Južni Afriki najlaže videti kite. Kajpada smo jih hoteli videti tudi mi in res nam je uspelo. Žal so bili dokaj nekooperativni in niso pred nami skakali iz vode ali kaj podobnega, tako da smo jih lahko približno spodobno videli le skozi daljnogled in na slikah narejenih z veliko povečavo. Bistveno bolje smo si lahko ogledali kapske pečinolazce, ki pa so kljub temu, da so menda najbližji živeči sorodniki slona, s svojimi ~40 cm od kitov precej manj impresivni.

Kita, od katerih se je eden za sliko malo potrudil vsaj z brizganjem

Kapski pečinolazec pri obedu

Na plaži Boulders blizu Cape Towna se najdejo še eni zanimivi predstavniki tukajšnje favne: očalasti pingvini. Precej brezskrbno koracajo naokoli in so na vso moč zabavni. Naslednji dan smo pa čisto nenačrtno naleteli na podobno brezskrbne (posedali so sredi ceste) in takisto zabavne pavijane.

Pingvini korakajo po plaži

Pingvin se skriva pred fotografom

Pavijan zeha sredi ceste

Kot rečeno, Cape Town ni daleč od Rta dobre nade (ki se dandanes prevaja kot Rt dobrega upanja, a ker meni starejši prevod mnogo bolj ugaja, se ga bom kar držal). Zanj marsikdo misli, da je najjužnejša točko Afrike, v resnici pa ta čast pripada Rtu Agulhas. Rt dobre nade ja narodni park in spričo lepe narave si to kar zasluži. Njegova hudo nadležna lastnot je le, da je svinjsko vetroven (kajpak se je to pomorščakom pred davnimi časi moralo zdeti še bolj nadležno kot meni).

 
Pogled proti najjužnejši točki Rta

Diagonalna fotka

Slikovito drevo

Za konec naj omenim še eno bolj žalostno znamenitost Cape Towna: Roben Island. Otok je bil v času apartheida najbolj zloglasen zapor v državi, kjer je bila zaprta večina znanih političnih jetnikov tistega časa na čelu z Nelsonom Mandelo. Po otoku vodijo nekdanji zaporniki, kar je zanimivo, a tudi problematično. Možak, ki je vodil nas, namreč po vsem videzu še vedno kuha zamero do svojih nekdanjih ječarjev. To je kajpada čisto razumljivo in kadar vodi tuje turiste, ni konec koncev s tem tudi nič narobe, vendar otok množično obiskujejo južnoafriški šolarji, na katere taki vodiči po mojem nimajo najbolj posrečenega vpliva. Saj v splošnem so črnski prebivalci dežele do preteklosti precej spravljivi, kar je pohvalno, vse pa tudi ni rožnato (recimo naš vodič v Johannesburgu je pustil sicer dobro službo, ker so mu kot belcu nalagali vedno več dela brez upanja na napredovanje), tako da bi pri vzgoji mladine kazalo biti previden. Posebej zanimiv (in posebej svinjski) se mi je zdel pravilnik o prehrani jetnikov, ki je zelo nazorno pokazal, kako slabo se je godilo črnskim (političnim) zapornikom v primerjavi z belimi (morilci in podobnimi). Podobno kot hrana je bila urejena tudi obleka: spodobna oblačila za belce in kratke hlače vse leto za črnce.

Celica Nelsona Mandele

Dopolnilo:
Nekaj sem pomešal pri vinogradniških posestvih, pa me je oči opozoril in sem sem popravil.

Še eno dopolnilo:
Tale zapis dobiva posebej veliko spama, zato sem onemogočil komentiranje.