Torek, o katerem sem govoril v prejšnjem zapisu, namreč. Sicer o tem poročam malo pozno – ta teden je bil namreč nasploh precej dogajanja poln, ampak bolje pozno kot nikdar.

Članek smo srečno oddali in je dokaj dober. Tisti, ki sva ga z Vadimom oddala lani, je bil po mojem mnenju sicer napisan bolje, vendar ta opisuje udarnejše rezultate, tako da ima verjetno boljše možnosti za sprejetje. Da se mi je lanski zdel napisan bolje, ni presenetljivo, ker sem ga povečini napisal sam, letošnjega je pa v glavnem Vadim. Pri tem sem se znašel v položaju, v kakršnem še nisem bil: vse članke, katerih soavtor sem bil v preteklosti, sem namreč bodisi napisal sam in sem zanje sam opravil tudi večino raziskav ali pa sem bil pri njih le minimalno udeležen. V prvem primeru so bile končne odločitve pri pisanju moje, v drugem pa mi te odločitve niso toliko pomenile. Pri zadnjem članku pa sva večino raziskav opravila z enim od Islandcev, gonilo podviga, glavni pisec in prvi avtor pa je bil Vadim, tako da so bile tudi končne odločitve pri pisanju njegove. Saj nad večino teh odločitev nimam pripomb, nekaj stvari pa me vendar moti in še dodatno me jezi, ker sem svoje pripombe Vadimu sporočil, nisem pa imel priložnosti o njih se pogovoriti (in ga poizkusiti prepričati, da imam prav).

Predstavitev elektronskih odsekov IJS gimnazijcem je tudi dokaj uspela. Od šestih odsekov (poleg mojega) sta mi sicer svoj prispevek k predstavitvi poslala samo dva (ostale naj bo sram), ampak mi je kljub temu uspelo narediti kar zanimivo predstavitev – zdi se mi, da se je taka zdela gimnazijcem (kar je glavno), pa tudi institutska predstavnica za stike z javnostjo me je pohvalila. Slednje me sicer malo skrbi, ker se bojim, da sem se zaklal in mi bodo še kdaj naložili kaj podobnega, ampak vseeno bolje to, kot pa da bi se osramotil (z drugimi besedami: dober izid ni bil možen, tako da se mi je posrečilo manjše zlo).