V Podpeci nad Črno na Koroškem so prejšnjo soboto že 15. leto zapored organizirali tekmovanje v postavljanju gradov iz snega. Dogodek se je menda začel precej skromno, pretekli dve leti pa je sodelovalo že čez sto ekip; letos jih je bilo sicer samo 74, ampak moram reči, da jih je bilo v živo videti veliko – še več pa obiskovalcev.

Na prizorišče sva z Jelko prispela, ko so s postavljanjem gradov ravno končali, tako da gradnje nisva videla. Za to mi je žal, ker me zanima, kako se taka reč počne, a nekako se nama ni uspelo pravočasno spraviti na pot, pa tudi vožnja je bila precej daljša, kot je bilo sklepati iz zemljevida. Črna je prav zares na koncu sveta, pot tja, ki sva si jo izbrala (skozi Šoštanj), pa vijugasta in slabo označena, tako da sva se malo izgubljala.

Vseeno sva bila z dogodkom zadovoljna, ker so bili (nekateri) gradovi (in druge snežne umetnine) prav imenitni. Malo manj imenitna sta bila voditeljica programa in kralj Matjaž, ki sta na odru nekaj duhovičila, a se zanju pač nisva dosti menila.

Tale grad mi je bil najbolj všeč.

Tale je bil pa malo bolj … abstrakten.

Lepotica in zver

Kralj Matjaž

Fotka, ki priča o mirnosti moje roke in odličnosti stabilizatorja pri mojem fotoaparatu (bržkone bolj o slednjem)

Zaradi ozkih cest je vožnja iz Črne do prizorišča potekela enosmerno, tako da so naju nazaj usmerili po drugi cesti v Mežico. Ta je bila v nasprotju s cesto iz Črne neasvaltirana in zelo razdrapana. Imela je tudi neoznačeno križišče, na katerem smo prvi trije v koloni imeli kratek posvet, ki se je k sreči končal s pravilno odločitvijo (prav nič po najini zaslugi, ker se nama tudi sanjali ni, kam iti). Mežico smo na koncu srečno dosegli in pot od tam (skozi Dravograd in Slovenj Gradec) je bila precej bolje označena od tiste, po kateri sva prispela, tako da sva domov prišla brez izgubljanja.