Javljam se iz Helsinkov. Enako kot lani ob takelem času sem na sestanku projekta Alvis – tokrat zadnjem, kajti z letom 2006 se je projekt iztekel in v petek bo Evropska komisija ocenila, ali smo dobro porabili njen denar (Evropa je projekt namreč financirala). Zdajle se na ocenjevanje pripravljamo, kar pomeni, da eden vadi predstavljanje naših dosežkov, polovica ostalih ga posluša, polovica pa nekaj tipka (v katero polovico trenutno sodim jaz, ni težko uganiti).

Pot na Finsko je bila letos še bolj nevšečna kot lani (namesto ob 5:30 sem moral vstati ob 5:00), pa še čas pred odhodom sem si slabo razporedil, tako da sem dan pred odhodom iz službe šel ob 18:15, nakar sem moral v knjižnico po popotno čtivo, večerjati, spakirati, zlati ribici zamenjati vodo ter se obriti in stuširati. Bilo je napeto, ampak mi je uspelo (predvsem zato, ker sem za pakiranje že odlično izurjen). Edino, da bi pred odhodom o poti kaj zapisal v blog, ni bilo časa.

Tudi prvo finsko kosilo je bilo slabše kot lani: krompir sicer ni izostal (in je bil čisto dober), namesto ribe pa smo dobili ne najbolj okusne polpete. No, še vedno je bilo boljše od zajtrka, kjer sem se osredotočil na lokalne posebnosti (se pravi tiste jedi, za katere nisem vedel, kaj so). Tako sem jedel vodeno kašo (fuj!), neko jajčno zadevo (blago neužitno) in nakakšno testeno reč polnjeno z nečim neprepoznavnim (užitno, čeprav ne ravno dobro).