… zato zanemarjam blog. A ker sem bil v zadnjih dneh že dvakrat okaran zaradi tega, se bom poizkusil malo poboljšati. Za začetek bom povedal, s čim sem tako nagravžno zaposlen (poleg službe in drugih običajnih zadev seveda).

Prvi krivec za zaposlenost je, da ob prostem času pišem en čudaški program. Moj prijatelj Boštjan ima podjetje, katerega postranska dejavnost je tudi programiranje po naročilu, in ker programiranje ni njegova najmočnejša točka, včasih jaz kaj sprogramiram zanj. Kajpada bi mu moral reči “ne”, ampak kot omenjeno, mi to ne gre najbolje (hm, ali pa sem pohlepen). Tokrat sem si nakopal program, katerega glavni namen je, da uporabniku kaže izjave, ki jih ta pretipkava in si zraven piše komentarje. Kakšne te izjave so, pravzaprav ne vem, ampak menda naj bi bile nekaj spodbudnega, končni rezultat pa, da se uporabniku izboljša življenje. Ali nekaj takega. Čeravno najin izkupiček ne bo prav bajen, si vseeno ne znam predstavljati, da se bo naročniku naložba povrnila, ker ne vidim, zakaj bi si kaj takega kdo želel kupiti. Ampak čudaškosti ljudi ne gre podcenjevati.

Drugi razlog za mojo zaposlenost pa so priprave na počitnice: čez dva tedna se z Jelko odpravljava za 13 dni v Anglijo kolesarit. Ker moje gorsko kolo ni primerno za potovanja in ker bi ga rad takega ohranil, saj sicer ne bo primerno za vožnjo po gozdovih ipd., ter ker je odločitev za kolesarjenje (upam) dolgoročne vrste, sem si omislil novo kolo. To pa seveda ni bilo enostavno, ker pravih potovalnih koles pri nas ni mogoče dobiti, pa tudi precej draga znajo biti, in ker se jaz nerad zadovoljim s čim zasilnim. Po precej iskanja sem pri Guerilla bikes našel kljukca, za katerega se je zdelo, da bi mi znal sestaviti nekaj primernega. Po veliko obiskih, telefonskih klicih in teženja sem kolo končno dobil in zaenkrat je vtis soliden (čeprav ne popoln). Manjkajo edino vilice (imam nadomestne), ker se še barvajo. Odločila sva se namreč za nevzmetene (po vzmetenih ni prave potrebe, pa ena možna točka okvare se tako izloči), ki so dandanes redkost in je možak uspel najti samo ene nemarno vijoličaste. Poleg samega kolesa sem moral kupiti še nekaj kosov opreme, ker se do zdaj pač nisem ukvarjal s tovrstnimi podvigi (me je pa zamisel o potovanju s kolesom navdušila in sem se vneto lotil prebiranja o tem početju in pripomočkih zanj). K sreči si bova vsaj opremo za taborjenje in torbe za na kolo lahko sposodila od Jelkinih staršev. In kajpak je bilo (in še bo) poleg nakupa opreme treba narediti načrt, kupiti vozovnice itd.

Za konec naj naštejem še nekaj reči, o katerih kanim pisati (že za to, da jih ne pozabim, ker utegne trajati, da bodo prišle na vrsto; dve bom lahko kar prepisal s tovrstnega seznama, ki sem ga naredil pred dobrima dvema mesecema):

• projektne tegobe in uspehi;
• kako sva se z Jelko spogledovala s protestnim izletom na Volovjo reber in o drugih izletih;
• dungeons & dragons v hribih;
• turizem v Vancouvru;
• malo podrobneje o mojem novem kolesu (to bo najbrž počakalo na vrnitev iz Anglije, ko si bom z njim nabral več izkušenj);
• prigode pri rezervaciji vozovnic za vlake po Angliji.