Pa nadaljujmo.

6. dan: Glastonbury

Glastonbury je poln trgovinic, iz katerih veje kadilo in v katerih prodajajo okultno kramo, pa tudi prebivalci so slikoviti – nemalo jih je precej hipijevskega videza. Njegova bržkone glavna znamenitost je bližnji grič, ki sliši na ime Glastonbury Tor in ki ga krona stolp nekdanje cerkve. Nekateri menijo, da je ta grič Avalon (ki naj bi bil po mojem vedenju sicer otok, a ne bodimo malenkostni), drugi, da je utrdba kralja podzemlja / vilinskega kralja, pa še kaka podobna zgodba bi se našla. Tudi sicer v Glastonburyju legende očitno najdejo plodna tla, saj se govori, da naj bi bil v tistih krajih skrit sveti gral. Kraj je Jelko navdušil, pa tudi meni se ni zdel napačen. Kajpak sva se povzpela na Tor, poleg tega pa sva si ogledala ostanke tamkajšnje opatije. Ta je bila nekdaj nadvse imenitna, potlej pa jo je kralj pod pretvezo, da so v njej gojili izdajstvo, razpustil in zaplenil njeno premoženje, opata pa dal obesiti. Zgodbo o razpustitvi sta pripovedovala ženska, ki je igrala kuharico iz tistih časov, in možak, našemljen v odvetnika, ki je pripomogel k razpustitvi. V kampu sva spoznala simpatičnega Nemca, ki se je po Angliji klatil z motorjem.

7. dan: reševanje načrta

Da se je najin načrt potovanja izkazal za preambicioznega, sem že omenil. To me je nemalo jezilo in na to temo sva se z Jelko tudi uspela sporeči, a do Glastonburyja sem se s položajem že kolikor toliko sprijaznil. Treba pa je bilo skleniti, kako izpeljati preostanek poti. Pri tem naju je nekoliko omejevalo to, da sva imela vozovnici za vlak za vrnitev v London že kupljeni (kar je bilo sicer pametno, saj sva si z vnaprejšnjim nakupom zagotovila ceno ~30 GBP na osebo, kar je nekajkrat manj od redne). Odločila sva se, da bova odkolesarila do najbližje železniške postaje in se z vlakom odpeljala do Barnstapla, kraja ob severni obali Cornwalla, ter tako v enem dnevu premerila razdaljo, za katero so bili načrtovani trije dnevi kolesarjenja. Najbližja železniška postaja sicer ni bila zelo blizu, vendar sva jo uspešno dosegla, prav tako pa tudi Barnstaple. Od tam sva se po prijetni poti, namenjeni prav kolesarjem, odpeljala do Bideforda in se utaborila. To sva storila v najmanj prijetnem kampu na celi poti: šotor sva morala postaviti na trati sredi grdih nepremičnih prikolic (to so koče, narejene na podoben način kot počitniške prikolice, ki postavljene v vrste spominjajo na vojašnico), pa še za tuširanje sva morala plačati.

8. dan: Clovelly

Naslednji dan sva se namerila preseliti se v kamp ~15 km naprej (ki se je izkazal za bistveno prijaznejšega od prejšnjega) in si ogledati slikovito ribiško vas Clovelly, ki nama jo je priporočil Jelkin žlahtnik, ki je v tistih krajih že bil. A pot se je izkazalo za neznansko hribovito in je Jelki za tisti dan kolesarjenje tolikanj priskutilia, da je ostala v kampu, Clovelly pa sem si ogledal sam. Vasica je postavljena na pobočju hriba, ki se spušča k morju, in slikovitosti ji res ne gre oporekati. Tak je že njen položaj, hiše so starinske, pisane in okrašene, po uličicah pa prebivalci tovor še vedno prevažajo s sanmi.

Z opisom potovanje bom končal naslednjič, tokrat pa naj dodam še povezavo do fotk:

Fotke sem shranil na spletno stran TripTracker, namenjeno popotniškim slikam in potopisom, ki jih zna stran elegantno povezati z zemljevidom. Ta povezava deluje posebej dobro, če imaš sled poti zabeleženo z GPSom, a tudi brez GPSa ni od muh. Čeprav potovanje popisujem že tule, sem tudi na TripTracker nekaj malega napisal za tiste, ki do njega ne bodo prišli prek bloga – zavoljo mednarodnosti strani po angleško. Zdajle TripTracker sicer ne dela najbolje, a upam, da si bo kmalu opomogel.