… na katerem Mitja nalomi Kanadčane, zasede drugo mesto in si prisluži 28 boostrov. Vsekakor zelo zadovoljivo, sploh za nekoga, ki o limitedu pravzaprav nima kaj dosti pojma.

Prerelease se je odvijal v nekem hotelu bogu za ritjo, pa še prejšnji dan sem v laboratoriju (kjer imam dostop do interneta) pozabil raziskati, s katerim avtobusom se pride tja, tako da sem dan začel z enournim sprehodom do prizorišča. Tam je bila zbrana množica kakih 100 ljudi, ki je čez dan še narasla. In zakaj narasla? Pri nas je prerelease en sealed, tu so pa že začeli z dvema vzporednima, poleg tega so se pa po par urah začeli booster drafti, ki so jih organizirali, kolikor je bilo zanimanja (in bilo ga je precej), ter sealed two-headed giant.

Karte, ki sem jih dobil, so bile zelo solidne, ne pa ravno spektakularne. Sestavil sem zeleno-rdeče-bel kupček. Še najbliže bombi je bil brightflame, ki je pa kar malo predrag in sem ga v celem dnevu uspel igrati samo enkrat. Verjetno najbolje so mi služili dva Gruul in en Boros guildmagi ter oathsworn giant. Igral sem tudi z rdečim in zelenim magemarkom ter še dvema aurama, kar se mi je obneslo kar dobro, sploh ker nasprotniki magemarkov niso bili vajeni in so nekajkrat pozabili, da učinkujejo na vsa bitja z aurami.

Potožil sem že, da znajo kanadski magicaši biti dokaj neprijetni, vendar sem imel tokrat kar srečo. Zoprn je bil le zadnji nasprotnik (v šestem krogu – po švicarskem delu je bilo tekmovanja namreč konec). Glede na to, da sem ga pred igro slišal razlagati, da se je uvrstil med prvih osem na državnem prvenstvu in da je kvalificiran za naslednji pro tour, je bil očitno nekakšen kanadski pro. Slab vtis je naredil že na pogled (vsaj name), ker je bil oblečen v črno in ovešen z kupom verižic, ki so bile že bolj verige, poleg tega pa je uporabljal neke nagravžne ovitke za karte z mrtvaškimi glavami. Dokler mu je šlo dobro (prvo igro je zmagal), se je obnašal čisto kulturno, ko je začel izgubljati, je bilo pa precej očitno, da se mu zdi za malo, da ga tepe en neznan tip s čudnim imenom. Med tretjo igro je sodnika vprašal, kdaj bo potekel čas, in sodnik je odvrnil, da “about now”. In ko je postalo jasno, da bom v četrti dodatni potezi zmagal, je spet poklical sodnika in ga skušal prepričati, da mogoče je pa vendarle čas potekel malo prej in da bi se morala igra končati, preden bi on izgubil. No, sodnik se k sreči ni dal. Med čakanjem na nagrade sem ga potem še večkrat slišal pritoževati se prijateljem, kakšna zla usoda ga je dolotela. Bes ga lopi.

Tekmovanje se je končalo s še enim eonurnim sprehodom, ki mu je sledila oblina večerja. Brihtno sem se bil namreč pozabil oskrbeti s hrano in sem tako cel dan stradal. Hja, očitno me je Bračič ravadil z odmori za kosilo in naročanjem pic.