Pisanje člankov je neizogibna nadloga tistih, ki plujemo po akademskih vodah. Saj načeloma s pisanjem člankov ni nič narobe – če nekaj odkriješ, je povsem naravno, da svetu o svojem odkritju poveš. Kot prvo bi bilo tvoje delo sicer družbeno nekoristno, kot drugo se pa ljudje radi hvalimo s svojimi dosežki. Problem je, da se raziskovalci pogosto ocenjujejo na podlagi objav, kar ima za posledico, da je pisanje člankov postalo samo sebi namen. Cilj ni več svetu povedati o svojih odkritjih, cilj je imeti čim več objav. In pri pisanju si ne prizadevaš zgolj jasno opisati svoje delo, pisanje je igra z recenzenti, v kateri jih skušaš prepričati, da je tvoje delo kul, oni te pa skušajo prepričati, da nimaš pojma (no, seveda ne vsi, ampak pri pisanju moraš imeti v mislih predvsem recenzente, ki počno prav to). Pa seveda moraš iz čim manj raziskav skovati čim več člankov, kajti če so cilj članki, so raziskave zgolj nujno zlo, ki trati tvoj čas. Tule sem zadeve sicer malo karikiral, prav daleč od resnice pa nisem bil in to mi gre na jetra. Na jetra mi gre, da je situacija taka, in na jetra mi gre, da sem to že kar nekako sprejel (čeprav konec koncev nimam kdove kakšne izbire).

Tale vikend sem končno spravil skupaj en članek, s katerem me šef že lep čas gnjavi (in ne rečam, da povsem neupravičeno). Danes sem ga poslal soavtorjema in glede na to, da sem vsaj za enega precej prepričan, da popravkov in pripomb ne bo dal prav kmalu, upam, da bom imel nekaj časa mir. Tole je že četrti članek, s katerim sem se ukvarjal tele tri mesece, ki sem jih prebil v Kanadi – in to poleg tistega, zaradi katerega sem v Kanado sploh prišel.

Zaradi besnega pisanja je turizem ta vikend žal odpadel, tako da tudi ta teden ne bo nič slik edmontonskih čudes. Kakor je že Edmonton dokaj neturističen, je vendarle tu še kar nekaj reči, ki bi si jih rad ogledal. In če mi v štirih mesecih ne bo uspelo, bom zalo slabe volje. No, en mesec časa imam še, kar ni tako malo.