Najprej naj povem, da sem na grand prixu zmagoval več kot izgubljal, da pa se s kakimi prav spektakularnimi dosežki ne morem pohvaliti. Sicer bom madridske pustolovščine opisal po vrsti, kar pomeni, da bom začel s potjo. O tej se da povedati precej, slabega več kot dobrega.

V Madrid sem letel iz Berlina, ki je od Rostocka oddaljen dobrih 250 km. Odločiti sem se moral, ali bom šel v Berlin z vlakom ali z avtom, in oboje se mi je v primerjavi s ceno poleta (86 EUR) zdelo drago. Vlak do Berlina in nazaj namreč stane nekaj čez 80 EUR, parkiranje na berlinskem letališču bi me pa prišlo še malo več (in to za le dobre štiri dni – lopovi oderuški!). Ker se mi je cena letališkega parkiranja zdela res nesramno visoka, sem poguglal, če kdo pozna kako alternativo. Ugotovil sem, da jo: obstaja parkirišče blizu letališča, kjer lahko za 24 EUR parkiraš cel teden in ki nudi prevoz na letališče in nazaj. Odločil sem se za to možnost.

Kaki dve uri pred poletom, ko sem bil že v Berlinu, sem dobil SMS: EasyJet mi je sporočil, da so moj polet odpovedali. Kajpak sem se po tistem odpeljal naravnost na letališče ugotovit, kaj zdaj. Izvedel sem, da mi EasyJet lahko ponudi nadomesten let dva dni kasneje, s katerim pa grand prixa ne bi ujel. To sem kajpak zavrnil, kar je pomenilo, da sem si moral pomagati sam. Predlagali so mi, naj pokličem Iberio, ki da v Madrid leti še isti dan. To sem tudi storil in izvedel, da me lahko tja spravijo za dobrih 1.000 EUR, ker so imeli na voljo le še poslovni razred. Naslednji dan, kar bi bilo še vedno dovolj zgodaj, pa so imeli let za še vedno zelo neugodnih 600 EUR. Tako sem jo po letališču mahnil za lov za navdihom, kako naj pridem v Madrid. Našel sem ga v obliki neke zadnjeminutne turistične agencije, ki mi je ponudila let za 212 EUR naslednji dan. To se mi je zdelo sprejemljivo in sem rekel da. Ob tej priliki sem tudi ugotovil, čemu služijo turistične agencije na letališčih. Do zdaj sem se jim vedno čudil, saj se mi je zdelo, da človek turistično agencijo potrebuje, preden gre na letališče.

Na letališkem turističnem uradu sem si dal poiskati še hotel, saj sem moral v Berlinu prespati, v Madrid pa sem letel z drugega letališča, kot sem izvirno načrtoval (Berlin ima namreč dve letališči). Kako je s parkiranjem tam, nisem vedel, a ko sem ugotovil, da se da na ulici pred hotelom čisto zakonito parkirati zastonj, sem avto pustil tam in jo na letališče mahnil z javnim prevozom. Tja sem prispel okrog 5 zjutraj (let sem imel ob 7 in sem bil raje previden, ker nisem vedel, koliko časa bom potreboval za vožnjo). Optimistično sem se postavil pred Lufthansino okence, kjer so mi povedali, da nimam vozovnice. Aaaaa! Agencija, ki mi jo je bila domnevno prodala, mi je bila sicer izročila nek papir, a tisto je bil samo račun ali nekaj takega, elektronske vozovnice mi pa niso bili izdali. Posledično me seveda niso spustili na letalo in ni mi kazalo drugega, kot da počakam dve uri, da se agencija odpre. Čez dve uri sem se vrnil k Lufthansi, kjer so agencijo poklicali in izvedeli, da je bila v prodajo moje vozovnice vpletena še neka agencija, ki je začela obratovati še dve uri kasneje. Ob 9 je potlej Lufthansina uslužbenka (zelo prijazna) vendarle uspela na telefon dobiti pravo osebo in kmalu po tistem sem sedel na letalu.

Na poti nazaj sem imel več sreče, saj moja prtljaga ni obtičala v Münchnu, čeprav so imeli za pretovarjanja časa samo pol ure (se je pa na tekočem traku pojavila čisto zadnja, tako da sem bil prepričan, da je ne bo), in tudi avta mi v Berlinu niso ukradli.

Zdaj moram samo še od EasyJeta nazaj dobiti kupnino za vozovnico in z nekaj sreče tudi odškodnino. Na nekih papirjih, ki so jih delili na letališču, namreč piše, da naj bi dobil 400 EUR odškodnine. Bomo videli, če bo kaj iz tega.