Oba sta velika in nobeden mi ni pretirano všeč.
West Edmonton Mall je z več kot 800 trgovinami, več kot 110 restavracijami, dvema kinoma, vodnim parkom, igriščem za hokej itd. največji primerek svoje vrste na svetu. Prostor na sliki skupaj s trgovinami, ki ga obdajajo, obsega kakih 10 % celega malla (žal mi ga ni uspelo slikati tako, da bi se videlo, kako nagravžno velik je).
Glede na to, da že v CityParku po desetih minutah postanem živčen, mi WEM ni prav nič všeč. In zelo bedno se mi zdi, da greš tja lahko celo na izlet, tudi iz ZDA ali Evrope. Ampak prejšnjo soboto me je zamikalo iti v kino in glede na to, da pri roki nisem imel sporeda, se mi je WEM z dvema kinom zdel še najvarnejša izbira – ni vrag, da vsej v enem ne bi igralo nekaj gledljivega.
Ko prispem pred prvi kino, nikjer ne vidim sporeda, zato po njem pobaram prodajalko vstopnic. Nekaj trenutkov me zabodeno gleda, nato pa pomaha proti zanikrnemu zaslonu, po katerem se vozijo naslovi filmov, ki so po vsem videzu na sporedu v bližnji prihodnosti. Zadeva je malce nepregledna, ampak zdi se mi, da naslednjo uro in pol ne bo ničesar zame, zato jo mahnem proti drugemu kinu. Tu imajo kulturen spored in kupim si vstopnico za Kinga Konga. Po četrt ure postopanja po preddverju, ki je majhno, hrupno in nastlano s kokicami, ter obisku umazanega stranišča se spravim v dvorano. Tu me še četrt ure posiljujejo z reklamami (ko bi bile vsej prikolice, ampak ne, čisto navadne reklame so), a ker sedežni red ni določen, moram pač potrpeti, da dobim spodoben sedež. Glede na to, da me je vstopnica stala ~1900 SIT, pojem hvalo Koloseju, kljub vsem njegovim hibam.
Film pa … ni navdušujoč. Začetek je sicer spodbuden. Manični režiser, ki je pripravljen narediti vse, da bo posnel film, je odličen. Tudi glavna igralka Ann je zelo všečna. Ko družba pride na otok, kjer naj bi snemali, je prvi vtis primerno zlovešč. Zakaj točno so domorodci videti kot zadrogirani blazneži, mi sicer ni povsem jasno (celo upoštevaje neprijetne soprebivalce otoka), vsekakor pa gledalca uspešno prestrašijo.
Od točke, kjer domorodci Ann ‘žrtvujejo’ kingu Kongu, gredo pa reči navzdol. Kot prvo bi orjaška opica morala biti višek groznosti, pa nekako sploh ni grozna. Tudi zato, ker je pričakovana, kar je pač cena rimejka. Sledi akcijski tobogan z dinozavri, orjaškimi žužki in ogromni netopirji, ki je povečini brez pravega smisla in tudi rahlo dolgočasen (je že tako, da smo presiti tovrstnega blaga – no, vsej jaz sem). Še najboljši del je spoprijateljevanje Ann s Kongom.
Ko Konga privlečejo v New York, se stvari k sreči popravijo. Človeška pohlep in krutost ter navezanost orjaške opice na Ann so se me dotaknili dosti bolj kot horda dinozavrov. Tudi tempo je kar primeren, razen čisto zaključni del se malce vleče. Konec tako nekoliko popravi neugodni vtis, ki ga naredi srednji del, še vedno pa ne morem reči, da je film prav posebej dober.