Vsi po vrsti!

Za novi fotoaparat sem se odločil kupiti večjo pomnilniško kartico. Po svoji navadi sem za to uporabil eBay in plačati sem se namenil s PayPalom. Pri poizkusu plačila sem bil preusmerjen na spletno stran, ki je po vsem videzu povezana z nekim sistemom za vodenje evidence kupcev. Ta sistem morda prodajalcu olajša delo, mu je pa tudi uspelo sabotirati vse moje poizkuse plačila (in to zelo subtilno, brez kakršnegakoli sporočila o napaki). Imam dva PayPalova računa – slovenskega in nemškega, ker v slovenskem ne morem uporabljati nemške kreditne kartice in nemškega bančnega računa, nekaj od tega dvojega pa potrebujem, ker nekateri trgovci robo pošljejo le na naslov, ki pripada plačilnemu sredstvu. Poizkusil sem z obema računoma in nobeden ni deloval. Grrr!

Naslednji korak je bil, da sem plačilo poizkusil izvesti iz samega PayPala (nemškega). Vnesel sem uporabniško ime in geslo za eBay in PayPal je že vedel, kaj želim plačati. Elegantno. Hudič je bil le, da moja kreditna kartica ni delala. Mogoče sem dosegel limit, mogoče je bila pa samo slabe volje – to se ji včasih zgodi (čez nemško bančništvo moram ob priliki tudi kako reči). Poleg tega iz neznanih razlogov za to transakcijo prenos denarja naravnost z bančnega računa ni bil možen, tako da sta mi ostala še dva načina plačila, od katerih eden traja nekaj dni (to mi ni preveč dišalo), drugi je pa dajal vtis zapletenosti (opis je kajpak v nemščini in v nemščini meni večina stvari zveni zapletenih). Tako sem se odločil poizkusiti srečo še z slovenskim PayPalovim računom, ki pa me je prijazno obvestil, da je moj eBayev račun že povezan z nekim drugim PayPalovim računom. Ta drugi PayPalov račun je gotovo moj nemški, a kako ga odpovezati, se mi tudi sanja ne (uporabniški vmesnik nemškega računa je kajpak v nemščini). Še enkrat grrr!

Na koncu sem moral neuspeh javiti prodajalcu, ki mi je sporočil e-poštni naslov za navadno (nepovezano z eBayem) nakazilo denarja. Tudi tu pri nemškem PayPalovem računu ni delovala nobena od praktičnih metod plačila, a vsej slovenski ni zatajil, tako da mislim, da je plačilo končno uspelo. Kakor že cenim nakupovanje po spletu (vsaj v primerjavi z nakupovanjem v živo), se pa najdejo trenutki, ko me čisto spravi ob živce.

Za pomiritev živcev sem se odločil pogledati en film, vendar me je to spomnilo, da moram še nekaj ukreniti v zvezi z nedavno kupljenim DVDjem, katerega predvajanje se ne naki točki zatakne. To na moje razpoloženje ni vplivalo prav blagodejno, posebej ker obstaja en jako zoprn razlog, zakaj težave z nedelujočim DVDjem še nisem razrešil. Ta razlog je, da bi ga najprej rad preizkusil še v kaki drugi enoti DVD, pa je nimam. Glede na to, da imam IJSjevski prenosnik (s katerim sem film gledal) in glede na to, da za svojo službo v Nemčiji potrebujem računalnik (in je toraj pričakovati, da mi ga bo delodajalec oskrbel), to zveni nenavadno. In tudi je. Delodajalec mi je računalnik namreč res oskrbel, a sem ga v dobrih treh mesecih dela tu videl vsega skupaj dva tedna.

Računalnik so zame naročili konec lanskega novembra, ko sem se odločil, da pridem delat sem – nadvse zmogljiv Macbook Pro, o katerem bom kdaj še kaj napisal. Razlog, da so pohiteli, je, da nabava dolgo traja. In ko rečem dolgo, mislim res dolgo (dlje kot na IJS, kar nekaj pomeni). Dobil sem ga namreč šele v začetku marca, po več kot treh mesecih. Omenjena dva tedna sem ga imel nato v pisarni priključenega v električno omrežje. Potem sem ga pa enkrat prinesel domov, pri čemer sem ugotovil, da ima popolnoma mrtvo baterijo. Kajpak je šel nemudoma na servis in naš sistemec je rekel, da bo servisiranje trajalo kak teden. To je bilo pred dobrimi tremi tedni. Aufbiks!

Zdaj grem pa res gledat film.