Hrčkanje

Kar pomnim, sem precej rad kopičil razne reči (o eni plati tega je beseda tekla že tule) in te reči sem imel rad lepo pospravljene. Kljub temu moram priznati, da kopičenje ni najboljši konjiček: dostikrat je drag, zahteva precej prostora (ki je spet drag – to še posebej opažam zdaj, ko se lotevam gradnje), v povezavi s pospravljanjem zna biti časovno potraten, hkrati pa je prazen – človek od njega dosti nima. Slednje sicer ne velja za vse reči – denimo knjige je moč brati, filme na DVDjih gledati itd., a vseeno večino knjig preberemo in večino filmov pogledamo le enkrat. Poleg tega človeška civilizacija izumlja vedno nove načine, ki kopičenje delajo nepotrebne – denimo knjižnice poznamo že dolgo, v zadnjih letih pa se knjižne, filmske in drugačne vsebine selijo na splet, kjer so na voljo, ne da bi bilo treba stopiti iz stanovanja (ob morebitnem propadu civilizacije bomo kajpak ostali brez tega, a pri večina reči, ki jih kopičimo, bi pač težko rekli, da to počnemo za primer propada civilizacije). Nekateri ljudje, ki so ugotovili, da je kopičenje slabo, so šli v drugo skrajnost in živijo – kot temu rečejo – minimalistično. Preštevajo svoje reči in tekmujejo, kdo jih bo imel manj (pri tem pa včasih malo pogoljufajo in denimo vse spodnjice štejejo kot eno reč). Jaz se radostim kopičenja povsem odreči ne nameravam, vsekakor pa ga kanim omejiti, sploh glede porabe časa, ki se mi zdi najbolj problematična. Življenje imam namreč le eno in kljub napredku medicine se bojim, da neomejeno dolgo ne bo, tako da ga bi rad čim bolje izkoristil.

V letih, ki jih preživljam z Jelko, sem moral shajati brez večine svojega imetja pri roki, saj v hiši njenih staršev zanj preprosto ni prostora. Tako to imetje ostaja v hiši mojih staršev, a bo zdaj v zvezi z njim treba nekaj ukreniti. Zato sem se lotil njegovega pregledovanja in metanja stran nekoristnih reči. Trenutno so na sporedu računalniški CDji, DVDji in celo diskete. Slednje so že vse romale v smeti, optični diski mi pa še povzročajo težave. Sumim, da domala nobenega ne bom nikdar več uporabil, a vendarle se od njih težko ločim – za nekatere vseeno ostaja majhna možnost, da bi jih kdaj potreboval, nekateri so spomin na zgodnejše čase računalništva, ko ni bilo vse digitalno na voljo na internetu, v vse pa sem vložil kar nekaj časa, da sem uredil njihovo vsebino in izdelal ovitke. Vseeno jih bom več kot polovico zavrgel. A preden se jih znebim, sem ji še ovekovečil na fotki. To je predlagala Jelka, ko sem ji potarnal o duševnih težavah pri ločitvi od svojih diskov. Njen je bil tudi predlog za naslov tega zapisa – hrčkanje je namreč izraz, ki ga uporablja za ljubeče kopičenje nekoristne šare.

2014-07-26-Slovenija-Skofja_Loka-CDji_in_DVDji
Mnogo optičnih diskov in dva otročaja, ki se jima je zdelo zabavno pozirati

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja