Izbiranje oken

Okna so pri doseganju pasivnosti drugi najpomembnejši element hiše – takoj za toplotno izolacijo ovoja. Je pa njihova izbira veliko bolj zapletena od izbire toplotne izolacije, saj pri oknih obstaja kopica možnosti in proizvajalcev, ki se med seboj razlikujejo po tehničnih lastnostih in videzu, medtem ko je pri izolaciji tega precej manj – po dve ali tri smiselne vrste za vsak del hiše, videz je nepomemben, bistvenih razlik med proizvajalci pa tudi ni. Torej hura za izolacijo, ampak današnja tema so okna. Ta so (očitno) sestavljena iz okvirov, stekel in okovja, od katerega je prvo dvoje mogoče izbirati precej neodvisno, pri zadnjem pa je izbire k sreči nekoliko manj.

Okviri

Pri okvirih imamo tri glavne možnosti za material: PVC, les in les, prekrit z aluminijem. PVC je bržkone najmanj lep (in prestižen), je pa najbolj poceni in enostaven za vzdrževanje, saj z njim ni treba početi ničesar. Koliko je trajen, je težko reči, a verjetno kar precej – proizvajalci/prodajalci dobrih oken iz PVC ponujajo 10 let garancije in slišati je moč, da so 20 let stara okna iz PVC čisto spodobna, vendar oken, kakršna se izdelujejo danes, iz očitnih razlogov nihče še nima prav dolgo, tako da pač ni znano, kakšna bodo čez nekaj desetletij. Manjši problem PVC je, da so okviri privzeto beli, če človek želi kako drugo barvo, pa se prevlečejo z nekakšno folijo. Ta folija naj bi bila zelo trajna, a verjetno ne toliko kot beli okviri, pa tudi ni dobro, da je temna, saj se okviri potem bolj segrevajo in se jim življenjska doba skrajša. Barva na eni strani okna podraži za kakih 15 %. Okna iz PVC, dovolj dobra za pasivno hišo, za našo stanejo slabih 10.000 EUR.

Les je lep, je pa dražji, verjetno slabše kljubuje zobu časa in zahteva vzdrževanje – enkrat letno naj bi se premazal z nekakšnim negovalnim mlekom, prej ali slej pa ga je bržkone treba prebarvati. Ker marsikdo tega ne počne (tudi nas imam na sumu, da v tem pogledu ne bi bili najbolj pridni), garancije navadno ne presegajo pet let. Res je, da obstajajo tudi zelo stara lesena okna, ki še vedno služijo svojemu namenu, le prav dobro ne, saj slabo tesnijo. Če lesenim oknom dodamo prevleko iz aluminija, naj bi se njihova trajnost (in prestižnost) povečala, ni pa mi čisto jasno, na kakšen način – prav gotovo aluminij (ki naj bi bil več ali manj neuničljiv) prepreči lepotne spremembe zaradi sonca in dežja, je pa vprašanje, če prepreči krivljenje (in posledično slabo tesnenje) zaradi sprememb temperature in vlage ter razlik v tem dvojem med notranjo in zunanjo stranjo. Lesena okna, dovolj dobra za pasivno hišo, za našo stanejo kakih 5.000 EUR več kot okna iz PVC. Aluminij jih podraži še za kakih 4.000 EUR, tako da smo že skoraj pri dvakratniku cene glede na PVC.

Poleg do zdaj naštetih treh materialov imamo na voljo še sam aluminij, ki je slabo toplotno izolativen in se v zasebnih hišah uporablja le pri panoramskih stenah (to je moden izraz za velika in draga drsna vrata), saj je tam togost posebej pomembna. Najdejo se pa tudi okviri iz PVC, prevlečeni z aluminijem, vendar ne vem, v čem točno je njihov smisel.

Dvakrat sem že omenil okna, dovolj dobra za pasivno hišo, tako da si oglejmo, kaj to pomeni. Če ima hiša dobro izolirane zidove in dovoljšen delež oken, obrnjenih na jug, si lahko privošči domala kakršnekoli okvire, le tako slabo toplotno izolativni ne smejo biti, da bi se na njihovi notranji strani nabiral kondenz (v večjih količinah). Je pa vendarle smiselno uravnotežiti prizadevanja za toplotno izolativnost z okni in izolacijo zidov, kar po mojem nič posebej skromnem mnenju pomeni, da je smotrno izbrati okvire s toplotno prehodnostju Uf < 1 W/(m2K). Pri okvirih iz PVC se to ravno da doseči z navadnimi votlimi profili; če se vanje vstavi še kaka toplotna izolacija, pa gre nekam do Uf = 0,8 W/(m2K). Pri lesenih oknih so stvari podobne: okna iz polnega lesa imajo bolj redko Uf < 1 W/(m2K) (čeprav se najdejo tudi taka), če se vanje vstavi toplotna izolacija, gre pa tudi precej niže – najmanj, kar sem videl, je Uf = 0,71 W/(m2K) pri M-Sori, vendar je cena teh oken zanesljivo strašna.

Podatek, ki ga nihče ne oglašuje, je pa vseeno precej pomemben, je vidna širina okvirov, saj so okviri manj izolativni od stekel in je zato dobro, da zasedejo čim manjši del oken (skozi taka okna seveda pride tudi več svetlobe, kar je konec koncev njihov smisel). Te širine se gibljejo nekje od 9 do 13 cm. Pri naši hiši ima zmanjšanje širine okvirov za 1 cm približno enak učinek kot zmanjšanje njihove toplotne prehodnosti za 0,08 W/(m2K), kar ni tako malo. Širina okvirov se zmanjša tudi tako, da se okna ne odpirajo, saj takšna potrebujejo enojne okvire, odpirajoča se pa dvojne (prvi del je okvir krila, ki se odpre, drugi del pa pri odprtju ostane v okenski odprtini). Še pomembnejša prednost oken, ki se ne odpirajo, je, da so precej cenejša in da se pri njih ne more nič pokvariti, tako da je pametno razmisliti, katera okna v hiši so brez škode taka.

Stekla

Dandanašnji se v glavnem uporablja troslojna zasteklitev. Lahko se zgodi, da je pri južnih oknih dvoslojna z vidika toplotnih izgub ugodnejša, saj prepušča več sončne toplote, kar utegne biti pomembnejše od manjše toplotne izolativnosti. Vendar Eko sklad zahteva troslojno, pa tudi zaradi občutka hladu/vročine ob oknih in manjše nevarnosti kondenza na steklu je troslojna boljša. Po drugi strani se najde kak primer štirislojne, ampak to je že krepko eksotično.

Večslojna zasteklitev zagotavlja toplotno izolativnost na dva načina. Prvi zadeva sevanje – na steklih je tanek nanos snovi, ki odbija infrardečo svetlobo (to je svetloba z valovno dolžino > 780 nm). Infrardeča svetloba prenaša toploto in če se odbija nazaj v hišo, to preprečuje ohlajanje. Nakatera stekla so celo tako zvita, da odbijajo predvsem infrardečo svetlobo z daljšimi valovnimi dolžinami in tako bolje prepuščajo infrardečo svetlobo sonca, ki ima krajše valovne dolžine, tako da sonce lahko hišo greje. Delež prepuščene sončne toplote se označuje s količnikom g, ki je pri dobrih nezvitih oknih okrog 50 %, pri zvitih pa okrog 60 %.

Drugi način zagotavljanja izolativnosti zadeva prestop toplote ali konvekcijo – prenos toplote od zraka v hiši preko plina med stekli na zrak izven hiše (in obratno). Če je med stekli viskozen (slabo gibljiv) plin z majhno toplotno kapaciteto, je prestop toplote majhen. V ta namen se navadno uporablja argon, ki je poceni, neškodljiv in nereaktiven. Boljši in dražji je kripton, še boljši pa ksenon, ki je že zelo redek pojav. Koliko časa ti žlahtni plini med stekli ostanejo, sicer ni povsem jasno – slišati je, da se izgubijo po 10 letih, pa da jih uide 1 % na leto in še kak podatek se najde. K toplotni izolativnosti pripomore tudi količina medstekelnega prostora, ki je omejena z debelino okvirov – za okvire, primerne za pasivne hiše, je običajna največja skupna debelina  okrog 5 cm. Troslojna zasteklitev z argonom zlahka doseže toplotno prehodnost Ug = 0,5 W/(m2K). Za sončno toploto bolj prepustna ima Ug = 0,6 W/(m2K), a je dobitek sončne toplote v glavnem večji od izgube toplote zaradi večje prehodnosti (sploh pri južnih oknih), s kriptonom gre pa do Ug = 0,4 W/(m2K).

Še en dejavnik, ki vpliva na izolativnost oken, so medstekelni distančniki – letvice, ki spajajo stekla in med njimi zadržujejo žlahtne pline. Kajpak morajo prevajati čim manj toplote, kako dobro jim to uspeva, pa se izrazi z grško črko psi, ki opisuje linijske toplotne mostove – ozka in dolga mesta, kjer skozi neko ploskev prehaja več toplote kot v njihovi okolici. Ta psi je izražen v W/(mK) in pove, koliko več toplote prehaja skozi ploskev (zasteklitev) s toplotnim mostom (distančnikom), kot bi je prehajalo, če mostu ne bi bilo, na meter mostu in kelvin temperaturne razlike med obema stranema mostu. Običajni distančniki imajo psi = 0,04 W/(mK), obstajajo pa tudi taki s psi = 0,03 W/(mK) in manj. Pri naši hiši ima zmanjšanje psi distančnikov z 0,04 na 0,03 W/(mK) približno enak učinek kot zmanjšanje toplotne prehodnosti zasteklitve za nezanemarljivih 0,08 W/(m2K). Pri enem proizvajalcu sem izvedel, da boljši distančniki pri naši hiši okna podražijo za kakih 500 EUR, kar se zdi glede na njihov učinek sprejemljiva cena.

Poleg toplotne izolativnosti je pri zasteklitvi treba paziti tudi na trdnost in zvočno izolativnost, k čemur največ pripomore debelina samega stekla. Običajna stekla so namreč debela 4 mm, pri večjih oknih (v naši hiši denimo 2 x 2,2 m) pa morajo biti debela 6 mm. To je sicer nekoliko zoprno, ker omeji nabor možnih zasteklitev, poveča pa zvočno izolativnost. Za posebej hrupne kraje se lahko steklo še odebeli ali se zlepita dve stekli.

Okovje

Navadno proizvajalci/prodajalci oken pač ponujajo neko okovje, kupci pa si glede tega ne izmišljujejo toliko, kot glede ostalih lasnosti. Morda izberejo le dvoje: stopnjo varnosti in morebitno skritost okovja.  Prvo se mi ne zdi posebej pomembno, saj je pri oknih najbolj šibka točka steklo, ki ga ni težko razbiti (čeprav je res, da je to bolj opazno, kot če malopridnež izkoristi premalo varno okovje in okno odpre). Drugo pa pomeni, ali imajo okna na notranji strani vidne tečaje. Prav gotovo je lepše, če jih nimajo, je pa iz več razlogov problematično: skrito okovje je bliže zunanjščini in zato bolj izpostavljeno vremenu, menda ga je treba več mazati, taka okna se trše odpirajo, ni jih mogoče odpreti za 180 stopinj, pa najverjetneje je tudi cena višja.

Če si človek omisli kako okno, ki se odpira drsno (panoramsko steno), se mora še posebej odločiti, kakšno okovje si bo omislil, saj obstaja več različnih možnosti (od katerih so nekatere precej, druge pa svinjsko drage), vendar jih mi ne bomo imeli, tako da tega nisem raziskoval.

Kaj pa mi?

Ko sem začel raziskovati okna, sem za ponudbo prosil po enega proizvajalca oken iz PVC in enega lesenih – Nagodete in Nagodeta (če se pišeš Nagode, ti je izdelava oken očitno položena v zibelko – poleg teh dvojih obstaja še PVC Nagode). Okna iz PVC so mi ponudili za 8.023 EUR, za las bolj izolativna lesena pa za 14.415 EUR. Zaradi dramatične razlike v prid PVC sem potem raziskoval predvsem taka in ugotovil, da je Nagodetova cena pravzaprav najnižja, velja pa za okna Rehau Geneo. Ker sem podjetja, ki ponujajo tako PVC kot les, prosil za ponudbe za oboja, sem našel tudi bolj ugodna lesena (pri AJM), ampak še vedno veliko dražja kot iz PVC. Seveda pa je treba poudariti, da sem iskal le okna, primerna za pasivno hišo (kot rečeno, s toplotno prehodnostjo okvira Uf < 1,0 W/(m2K)).

Glede na to, da čez Rehau nikjer nisem slišal žal besede, hvalijo jih pa precej, jih bomo najverjetneje imeli tudi mi, čeprav ne nujno od Nagodetov (prodaja jih vsaj še GVT, o katerem se nekateri izražajo bolj pohvalno kot o Nagodetih). Odlika teh oken je, da je sam PVC okvira ojačan s steklenimi vlakni in zato pri manjših oknih niso potrebne dodatne ojačitve, je pa tudi res, da pri večjih so potrebne in če so vstavljene, v profilu ni prostora za toplotno izolacijo. Posledično so večja okna manj izolativna, kot trdi specifikacija. Mislim, da imajo to nekateri rešeno bolje – recimo Inlesova okna iz PVC naj bi imela hkrati aluminijaste ojačitve in toplotno izolacijo, čeprav ni rečeno, da pri večjih niso potrebne dodatne ojačitve, pa tudi cena teh oken je dokaj zasoljena.

Jelka nad PVC ni najbolj navdušena, ampak ne more zanikati njegove odločne cenovne prednosti. Tudi meni se lesena okna zdijo lepša (temu, da bi na moje odločitve vplivala prestižnost, se odločno upiram), vendar menim, da je to pomembno le prvo leto, potem se bomo pa oken navadili in njihovega materiala še opazili ne bomo. Čez kakih deset let bi pa utegnila okna iz PVC biti celo boljša, saj je to dovolj časa, da vreme načne videz lesa, lahko bi pa nastopile tudi kake težave s tesnenjem zaradi krivljenja. Precej bova prihranila še s tem, da ne bomo imeli oken z drsnim odpiranjem, ki si jih posebej niti ne želiva,  kar pomeni, da se vsa večja okna ne bodo odpirala (drugače kot drsno se itak ne morejo).

Če bova vztrajala pri rehau geneo, morava razrešiti le še dvoje: barvo in zasteklitev večjih oken. Glede na to, da glede barve nisva sklenila še ničesar, bom o tem kaj rekel kdaj drugič. Glede zasteklitve večjih oken, kjer so potrebna 6-milimetrska stekla, sem pa že precej gnjavil proizvajalce, vendar si še vedno nisem čisto na jasnem, kakšne so možnosti. Mislim, da se Nagodetom z mojim problemom ni ljubilo ukvarjati in so me napotili k spletni aplikaciji enega večjih proizvajalcev stekel, kjer sem si zasteklitev lahko sestavil po lastnih željah. To je bilo čisto zanimivo početje, težava je le, da iz Nagodetov na koncu nisem uspel izvleči informacije, ali je zasteklitev, kakršno sem sestavil, dejansko mogoče kupiti. GVT je bil bolj prizadeven in mi je našel zasteklitev, ki je s 6-milimetrskimi stekli videti enako dobra kot ona s 4-milimetrskimi. A glede na to, da meni z ono spletno aplikacijo kaj takega ni uspelo, sem do zasteklitve, ki so jo ponudili, malček sumničav. Ko se odločiva, pri komu bova okna vzela, ga bom vsekakor še malo pognjavil.

2 odziva na “Izbiranje oken

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja