Arhiv kategorij: Film

Na 17. LIFFe

Že celo večnost nisem šel v kino: zaradi pomanjkanja dobrih filmov, zaradi pomanjkanja ustrezne družbe in zaradi pomanjkanja časa. LIFFe je priložnost, da to vsaj malce nadoknadim. Filmov na rednem sporedu se namreč tudi zato ne spravim gledat, ker si toliko časa govorim, da se nikamor ne mudi, ker bodo igrali še naslednji teden, dokler ne nehajo igrati. Tile na LIFFe so pa zdaj ali nikoli, kar me prisili k ukrepanju.

Letošnji program je tak, da ni nobenega filma, za katerega bi rekel, da ga brezpogojno moram videti, pa kup takih, proti katerih ogledu ne bi nič imel. Odbral sem tele:

Prva dva zato, ker me Daljni vzhod in tamkajšnji filmi nasploh privlačijo, tretjega pa zato, ker je Lars von Trier tako znan režiser, da je prav sramotno, da nisem videl še ničesar njegovega (pa tudi kar zabaven zveni film).

Hotel sem si ogledati še Hvala, ker ne kadite in Volitve, pa kaže, da mi ne bo zneslo. Če bi organizatorji dve ali tri predvajanja, ki jih vsakemu filmu namenijo, bolj enakomerno razporedili po celotnem trajanju festivala, bi mi morda celo uspelo, tako pa bi šel lahko gledat edino Volitve v nedeljo dopoldne, ko se mi prav zares ne ljubi v Ljubljano, sploh ker bom šel isti dan zvečer gledat že drug film.

Heroj

Film sem videl že pred leti, včeraj pa mi je Jelka rekla, da gre gledat Hišo letečih bodal, naslednji film istega režiserja, kar me je spomnilo, da mi v omari že lep čas nepogledan tiči DVD s podaljšano različico Heroja. Proti DVDju bom kak pljunek usmeril na koncu, najprej pa naj spregovorim o samem filmu.

Zgodba se začne, ko glavnega junaka Neimenovanega privedejo pred kitajskega cesarja, da mu poroča, kako je pokončal tri posebej nevarne morilce, ki so cesarja kanili spraviti s sveta. V rašomonskem slogu nato sledi več različic pripovedi, kajti po prvi cesar Neimenovanega obtoži laži in posumi, da ga namerava umoriti tudi on.

Že struktura zgodbe je zanimiva (čeravno ne izvirna), dodaten pečat pa filmu da, da vsaki različici pripovedi pripada svoja barva. Tudi sicer ima film močan poudarek na estetiki: od čudovite narave do nerealistično usklajenih (ampak estetskih) vojaških manevrov in še bolj nerealističnih (in tudi še bolj estetskih) osebnih spopadov. Nerealistični boji znajo v kitajskih filmih biti moteči, vendar so tule tako skrajni in tako očitno k realizmu niti ne stremijo, da se zlahka prepustim njihovi spektakularnosti in se ne obremenjujem s tem, da ljudje pač ne znajo letati. Skratka, o vizualni plati filma lahko rečem le, da je odlična.

Sporočilo filma je, da je blagor skupnosti nad blagrom posameznika in do neke mere tudi, da namen opravičuje sredstva. To sporočilo je nekoliko vprašljivo (menda zgodovina v konkretnem primeru, o katerem film govori, to vprašljivost potrjuje), a vendarle legitimno. In upam si trditi, da ga film predstavi prepričljivo: z močnimi strastmi, velikimi žrtvami, gorečo ljubeznijo … Vseeno se mi zdi, da vsebina kanček zaostaja za vizalno platjo, a to nikakor ne pomeni, da je slaba. Skratka, ogled močno priporočam (čeravno se zavedam, da ste ga tisti bralci – kolikor vas sploh je, ki vas taki flimi zanimajo, bržkone že videli).

Za konec pa še o DVDju: za en drek je. Že video ni ravno bleščeč, ampak to bi mu še nekako odpustil, če ne bi slaboumni založnik med ogledom občasno prikazoval svojega logotipa – zelo velikega in s takim nacefranim robom, kot bi ga iz večje slike s flood fillom izrezal nekdo, ki prvič sedi za računalnikom. Fuj in fej!

Hidefdvd.com in bednost carine

Pred časom sem poročal, da sem se odločil preizkusiti naročanje DVDjev pri Hidefdvd.com. DVDji so prispeli pred dobrima dvema tednoma (ja, tale zapis zamuja) in z zadovoljstvom sem ugotovil, da so bili odlično zapakirani, tako da se jim na pošti ni zgodilo nič žalega. Žal pa brez posledic ni bilo srečanje s carinsko pošto: ker pošiljki ni bil priložen račun, so zahtevali, naj jim ga pošljem. DV-Depot, predhodnik Hidefdvd.com, je pošiljkam prilagal lažne račune za poceni rabljene diske, tako da mi nikoli ni bilo treba plačati nobenih dajatev. Seveda bi bil lahko podoben račun carinski pošti poslal tudi tokrat, a močno dvomim, da bi mi verjeli. Dosti laže je namreč oporekati računu, ki ne samo ni videti verjeten, ampak je povrh prišel iz rok potencialnega plačnika. Poleg tega so pri DV-Depotu škatle z DVDji odprli, tako da so bili DVDji res videti rabljeni (to so počeli zato, ker so DVDje v izogib poškodbam zavili v papir), česar Hidefdvd.com ne dela. No, carinikom sem račun res poslal in to sem lahko storil celo po elektronski pošti, kar včasih ni šlo. Zaračunali so mi ~2.600 SIT dajatev in še približno pol toliko za privilegij, da so se ukvarjali z mano in da sem jim smel plačati. Slednje je dokaj bedno, a vsaj 700-tolarske takse neznanega namena, ki so jo zaračunavali včasih, zdaj ni več treba plačevati.

Ker mi pri kupovanju DVDjev carinska pošta ni prehudo zagrenila življenja, so se vrli cariniki očitno odločili, da se je treba bolj potruditi pri kartah magic. Pred kakima dvema tednoma sem dobil pošiljko kart in kajpak so spet hoteli račun. E-pisal sem jim, da sem karte dobil z menjavo in da računa ne morem poslati, da pa so vredne 4.000 – 5.000 SIT (slednji znesek je meja, pod katero ni treba plačati dajatev). Odgovorili so mi, naj predložim dokaz o vrednosti. Že sama zahteva po dokazu je bila dovolj zoprna, višek bednosti pa je bil način, kako so jo poslali – s priporočenim pismom! Namesto da bi uporabili e-pošto (kot sem jo jaz), so uničili nekaj papirja, potrošili nekaj denarja za poštnino in me primorali, da sem šel odgovor iskat na pošto. Obup! No, z nekaj truda mi je potem vendarle uspelo skovati dokaz, da so karte vredne manj kot 5.000 SIT, ki je imel obliko povezav do skrbno izbranih spletnih strani s cenami.

Ker takole dopisovanje zahteva nekaj časa in denarja, na koncu pa carina pogosto še nič ne iztrži, sem se vprašal, ali se to sploh splača. Odgovor sem šel iskat v proračun za leto 2006. In kaj sem dognal? Da so predvideni prihodki od carin in drugih uvoznih dajatev 9,2 milijarde SIT, za stroške Carinske uprave pa je določenih 13,9 milijarde SIT. Seveda ni edina naloga carinikov pobiranje carin, vseeno pa močno dvomim, da se vtikanje nosu v majhne pošiljke, kakršne so moje karte, splača. Če bi se omejili na carinjenje uvoza na debelo, sem prepričan, da bi bilo razmerje med izkupičkom in stroški bistveno boljše. Da ne omenjam, da si državljani ne želimo, da bi nas cariniki, ki naj bi bili pravzaprav naši uslužbenci, nadlegovali zaradi peščice kart. Ampak iz meni ne čisto jasnih razlogov je precej običajno, da država počne reči, ki si jih državljani ne želimo.

Kupovanje DVDjev

Večina DVDjev, ki si jih lastim, je bila kupljena v kanadski spletni trgovini DV-Depot. To trgovino sem precej po naključju odkril pred leti, nato pa sem se je iz dveh razlogov držal. Prvi je bil, da so DVDje dokaj poceni pošiljali s kurirsko službo (na začetku je bila cena ~4.000 SIT za do sedem DVDjev, sčasoma pa je narasla na ~6.000 SIT). Pri pošiljanju DVDjev po pošti se mi je namreč v kaki polovici primerov zgodilo, da so škatle na cilj prispele poškodovane, pri kurirski službi pa samo enkrat. Drugi razlog pa je bil, da so poskrbeli, da nikoli nisem plačal carine.

Cene DVDjev v Kanadi so se z leti toliko zvišale (menda zaradi razmerja med CAD in USD), da DV-Depot ni mogel več konkurirati ZDAjskim trgovinam, zato so začeli izgubljati stranke. Enkrat so trgovino skoraj zaprli, letos pa so se preselili na Florido in se preimenovali v Hidefdvd.com (kot se da razbrati iz imena, se kanijo specializirati za naslednika DVDja). Danes so oznanili poletno razprodajo, tako da sem se odločil kupiti nekaj DVDjev. Pri tem sem opazil, da so se cene res precej znižale v primerjavi s kanadskimi. Žal pa je cena pošiljanja s kurirsko službo grdo narasla, tako da sem poizkusil srečo z navadno pošto. Bom videl, kakšni bodo DVDji prispeli na cilj in kaj bodo storili cariniki.

Več o HD-DVDju

Zadnji Joker, ki se v dveh člankih ukvarja z visokoločljivostnim videom, me je spodbodel, da izpolnim obljubo in se še malo razpišem o HD-DVDju. Vse, kar bom napisal, bo povečini držalo tudi za njegovega tekmeca blu-ray, a ker slednjega še ni na tržišču, se zaenkrat posebej z njim ne bom ukvarjal.

Prvo vprašanje, ki se zastavi, je prav gotovo, ali ima HD-DVD sploh smisel, ali je (dovolj) boljši od DVDja. Njegova ločljivost 1920 x 1080 je v primerjavi s 720 x 576 ali 720 x 480, ki jo ponuja DVD, v teoriji prav gotovo ogromen napredek. Pa je tudi v praksi, glede na to, da je DVD videti čisto zadovoljiv? Zdi se, da je odgovor pritrdilen – denimo prve recenzije HD-DVDjev na The Digital Bits, bržkone najpomembnejši strani o DVDjih ipd., so precej pohvalne. Seveda pa HD-DVDji zahtevajo ustrezno opremo. Kot prvo mora biti zmožna prikazati dovolj veliko ločljivost, kot drugo pa mora proizvesti dovolj veliko sliko (ali pa je sliko treba gledati od dovolj blizu). Razna priporočila pravijo, da naj bo za kinematografsko vzdušje gledalec od slike oddaljen približno 1,5 njene diagonale, kar je dosti manj od razdalje, s katere običajno gledamo televizijo. Pri gledanje s take razdalje se piksli ločljivosti HD-DVDja še ne razločijo, ločljivosti DVDja pa. Moj 24-inčni monitor LCD Dell UltraSharp 2405 FPW bi z ločljivostjo 1920 x 1200 moral biti kar primeren. Glede na to, da se mi marsikak divx, ki je bil na starem 19-inčnem katodniku videti čisto spodoben, zdaj zdi grd, in da tudi pri DVDjih opažam pomanjkljivosti, verjamem, da s HD-DVDji bom pridobil. Seveda pa ni vse rožnato (pravzaprav je daleč od tega).

Zame in meni podobne, ki nas zanima predvajanje na računalniku, je prvi problem, da zaenkrat ni na voljo računalniških pogonov HD-DVD. Vendar ne dvomim, da se bo to rešilo – vprašanje je le, kako hitro in za kakšno ceno.

Naslednja težava so zvočni zapisi. HD-DVD ponuja tri nove: Dolby TrueHD, Dolby Digital Plus in DTS-HD Master Audio. Vsi trije naj bi bilo boljši od česarkoli, kar ponuja DVD, prvi in tretji sta celo brezizgubna. Hudič je le, da jih zaenkrat z ničemer ni možno predvajati v vsej njihovi krasoti. Ampak tudi to se bo s časom rešilo.

Potem pa pridemo do resnejšega problema: HDCP. To je standard za šifriranje videa, ki ga morajo za predvajanje v polni ločljivosti podpirati vse vpletene naprave, kar pri računalniškem predvajanju pomeni predvajalnik, grafična kartica in monitor. Namen HDCPja je seveda preprečevanje nezakonitega presnemavanja. Če kak člen verige HDCPja ne podpira, se utegne zgoditi, da se video sploh ne predvaja ali pa da se predvaja z ločljivostjo 960 x 540. Grafičnih kartic in monitorjev s podporo HDCPju zaenkrat ni ravno na pretek, sploh me pa navdušuje, da ga ne podpira moj krasni monitor.

Sicer ni vse izgubljeno, ker trenutni filmi HDCPja ne zahtevajo, ampak nemogoče je predvideti, kako se bodo studiji odločali v prihodnje. Če se bodo slabo, so rešitev tudi zunanje naprave, kakršna je tale, ki sprejmejo signal s HDCPjem, oddajajo pa takega brez, vendar so drage in vprašanje je, če podpirajo ločljivost 1920 x 1200, kakršno uporablja moj monitor (DVI namreč ne prebavlja najbolje ločljivosti večjih od 1600 x 1200). Poleg tega jih izdajatelji HD-DVDjev lahko onemogočijo. Vsaka naprava, ki podpira HDCP, ima namreč svoj odšifrirni ključ, na HD-DVDje pa je moč shraniti seznam neveljavnih ključev. In kajpada je možno, da se bo našel kak softverski način za zaobitje HDCPja. A ne glede na to, ali rešitev bo na voljo (in ali bo sploh potrebna), je skrajno bedno, da si moram beliti glavo s tem, ali bom lahko gledal pošteno kupljene HD-DVDje.

Na koncu pa nastopi še problem odločitve, katere HD-DVDje (ali diske blu-ray) kupiti. Na seznamu napovedanih filmov se najde marsikaj zanimivega (in še več se bo v prihodnje). Gotovo se bom odločil za nakup filmov, ki jih še nimam na DVDjih, pa bi jih želel imeti: The Matrix, The Fifth Element, Kill Bill … Vprašanje je le, ali jih je smiselno kupiti takoj ali je bolje počakati na kake boljše izdaje, ko bo medij bolj zrel. Dilema so filmi, ki jih že imam na DVDjih. Glede na to, da sem vedno iskal najboljše izdaje, bi moral DVDja nadomestiti z njihovimi visokoločljivostnimi nasledniki, ampak to storiti za celo zbirko (no, ali pa vsaj tisti del, za katerega bo možno) bi bil hudo drag špas. Najbrž se bom za ta korak odločil samo pri par najljubših filmih.

Samurai X / Rurouni Kenshin

Ta teden sem si ogledal Samurai X OVA. Zadevo sem že pred časom snel z interneta, ampak sem po ogledu prvega dela sklenil, da si zasluži nakup DVDja, tako da je na vrsto prišla šele zdaj.

Kenshin je mladenič, ki nadvse spretno vihti meč in sodeluje pri obnovi meiji (to je prevod za meiji restoration – mogoče ne najbolj posrečen, ampak boljšega ne poznam) na strani, ki strmoglavi šogunat, kar je Japonski prineselo prepotrebno modernizacijo. In čeprav se bori iz nadvse plemenitih vzgibov, da bi sonarodnjakom omogočil boljši jutri, mu krvoprelitje leži na duši, zato po koncu bojev priseže, da ne bo nikogar več ubil. Še naprej pa se trudi pomagati ljudem, pri čemer uporablja obratnorezilni meč (torej tak, ki ima rezilo na obratni strani od tiste, s katero se udarja), kasneje pa sploh nobenega orožja.

Njegovo otroštvo in udejstvovanje v obnovi meiji prikazujejo prvi štirje deli OVA, ki skupaj nosijo naslov Remembrances, po dva in dva pa Trust in Betrayal. Klatenju z obratnorezilnim mečem je posvečenih 95 delov TV serije in film Samurai X: The Motion Picture. V zrelih letih pa ga vidimo v zadnjih dveh delih OVA Reflections. TV serijo in film sem gledal že pred nekaj časa in sta kar všečna, ne pa ravno navdušujoča. Za moj okus sta malo premalo realistična, preveč je letanja in bliskanja med boji, na zaslonu se izpisujejo imena posebnih napadov itd.

Prvi štirje deli OVA so pa eden najboljših animejev, kar sem jih kdaj videl. Že na pogled so izjemni – risba je čudovita, animacija gladka in tudi tehnično so DVDji zelo solidni. Zgodba prav nič ne zaostaja. Pripoveduje o mladem Kenshinu (takrat sicer nosi drugo ime), ki je bil prodan v suženjstvo, nakar družbo, s katero potuje, napadejo roparji. Pred smrtjo ga reši mečevalec, ki ga kasneje priuči svoje umetnosti. Ko se začne obnova meiji, Kenshin, ki vidi trpljenje ljudstva, ne strpi pri mojstru in se vrže v nemire. Pobija v službi vodje klana Choshu, enega od glavnih nasprotnikov šogunata. Nasilje je prikazano brezkompromisno, vendar boji niso neestetski. Kenshinovi občutki ob njegovem početju so obravnavani mojstrsko: sicer verjame, da dela prav, njegovi bližnji mu skušajo pomagati, a vendarle ne najde miru. Ko se zaljubi in se za nekaj časa umakne spopadom, si gledalec drzne upati, da bo morda le našel srečo, a ves čas je čutiti napetost in res, spokoj ne traja. Zaključek je pretresljiv.

Zadnja dva dela OVA sta nekoliko slabša. Ker sem poznal TV serijo, so me živcirali preštevilni flashbacki (ki kažejo prizore iz nje), če je ne bi bil videl, bi pa ta dva dela najbrž le stežka razumel. Poleg tega se na trenutke malce vlečeta in predvsem sta tako nagravžno žalostna, da sta me kar ujezila. To seveda pomeni, da me nista pustila hladnega, kar je dobro, ampak malo manj zamorjenosti bi se prileglo.

HD-DVD je tu

Pred nekaj dnevi so se v ZDA pojavili prvi predvajalniki in filmi HD-DVD. Za najhujše navdušence je tule ena 69-stranska forumska tema o njih (ne, nisem prebral cele). Videti je, da so predvajalniki precej računalnikoliki, tako da je upati, da se bodo kmalu pojavili tudi kaki računalniški pogoni. Se moram enkrat malo bolj razpisati o teh rečeh (pa tudi malo podrobneje se moram podučiti o njih).

Battlestar Galactica

Z novim letom so prišli novi deli druge sezone, jaz sem bil pa v Kanadi in jih zaradi zlobnega protipožarnega zidu tam nisem mogel sneti z interneta. Danes sem končno prišel do tega, da sem pogledal prvega od novih delov, in sem (še vedno) navdušen. Razvoj dogodkov me je presenetil, česar televizija ne doseže prav pogosto. Galactica se lahko postavi ob bok najboljšim primerkom žanra, kot sta Babylon 5 in Farscape (no, pa Lexx, ampak ta je kategorija zase). Nič startrekovske sterilnosti, nepredvidljivost, liki, ki se razvijajo, moralne dileme … odlično!

Dopolnilo:
Sem pogledal še naslednji (12.) del in sem bil razočaran – izbrali so lažjo, bolj prikladno pot namesto težje in bolj zanimive. Oh ja, nič ni popolno.

West Edmonton Mall in King Kong

Oba sta velika in nobeden mi ni pretirano všeč.

West Edmonton Mall je z več kot 800 trgovinami, več kot 110 restavracijami, dvema kinoma, vodnim parkom, igriščem za hokej itd. največji primerek svoje vrste na svetu. Prostor na sliki skupaj s trgovinami, ki ga obdajajo, obsega kakih 10 % celega malla (žal mi ga ni uspelo slikati tako, da bi se videlo, kako nagravžno velik je).

West Edmonton Mall

Glede na to, da že v CityParku po desetih minutah postanem živčen, mi WEM ni prav nič všeč. In zelo bedno se mi zdi, da greš tja lahko celo na izlet, tudi iz ZDA ali Evrope. Ampak prejšnjo soboto me je zamikalo iti v kino in glede na to, da pri roki nisem imel sporeda, se mi je WEM z dvema kinom zdel še najvarnejša izbira – ni vrag, da vsej v enem ne bi igralo nekaj gledljivega.

Ko prispem pred prvi kino, nikjer ne vidim sporeda, zato po njem pobaram prodajalko vstopnic. Nekaj trenutkov me zabodeno gleda, nato pa pomaha proti zanikrnemu zaslonu, po katerem se vozijo naslovi filmov, ki so po vsem videzu na sporedu v bližnji prihodnosti. Zadeva je malce nepregledna, ampak zdi se mi, da naslednjo uro in pol ne bo ničesar zame, zato jo mahnem proti drugemu kinu. Tu imajo kulturen spored in kupim si vstopnico za Kinga Konga. Po četrt ure postopanja po preddverju, ki je majhno, hrupno in nastlano s kokicami, ter obisku umazanega stranišča se spravim v dvorano. Tu me še četrt ure posiljujejo z reklamami (ko bi bile vsej prikolice, ampak ne, čisto navadne reklame so), a ker sedežni red ni določen, moram pač potrpeti, da dobim spodoben sedež. Glede na to, da me je vstopnica stala ~1900 SIT, pojem hvalo Koloseju, kljub vsem njegovim hibam.

Film pa … ni navdušujoč. Začetek je sicer spodbuden. Manični režiser, ki je pripravljen narediti vse, da bo posnel film, je odličen. Tudi glavna igralka Ann je zelo všečna. Ko družba pride na otok, kjer naj bi snemali, je prvi vtis primerno zlovešč. Zakaj točno so domorodci videti kot zadrogirani blazneži, mi sicer ni povsem jasno (celo upoštevaje neprijetne soprebivalce otoka), vsekakor pa gledalca uspešno prestrašijo.

Od točke, kjer domorodci Ann ‘žrtvujejo’ kingu Kongu, gredo pa reči navzdol. Kot prvo bi orjaška opica morala biti višek groznosti, pa nekako sploh ni grozna. Tudi zato, ker je pričakovana, kar je pač cena rimejka. Sledi akcijski tobogan z dinozavri, orjaškimi žužki in ogromni netopirji, ki je povečini brez pravega smisla in tudi rahlo dolgočasen (je že tako, da smo presiti tovrstnega blaga – no, vsej jaz sem). Še najboljši del je spoprijateljevanje Ann s Kongom.

Ko Konga privlečejo v New York, se stvari k sreči popravijo. Človeška pohlep in krutost ter navezanost orjaške opice na Ann so se me dotaknili dosti bolj kot horda dinozavrov. Tudi tempo je kar primeren, razen čisto zaključni del se malce vleče. Konec tako nekoliko popravi neugodni vtis, ki ga naredi srednji del, še vedno pa ne morem reči, da je film prav posebej dober.

Kanadska televizija

Kanadska televizija smrdi. Problem ni program – seveda je slab, ampak to bržkone velja za vse televizije. Če bi se mi ljubilo poiskati spored, bi gotovo našel podobno (majhno) število zanimivih oddaj kot na kaki drugi televiziji. Ampak reklame! Groza! Po mojem se reklame vrtijo približno četrtino časa in se navadno pojavljajo enkrat na 10 minut. Pa skoraj vse so obupno slabe in nemalo jih imaš priložnost videti po desetkrat na večer. Da ne omenjam, s kakšno množico opozoril so nekatere opramljene – mi smo z “O morebitnih stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.” pravi amaterji. Najhujši primer je bila reklama za uspavalne tablete, kjer so večino časa porabili za razlaganje, da imajo lahko stranske učinke, da jih ne uživaj skupaj s tem in onim, pa da lahko z njimi postanaš zasvojen … Po tistem bi se človeku še strihnin zdel manj škodljiv. Drug posebej butast primer je bila pa reklama za daljinsko vodene avtomobilčke: da jih je potrebno sestaviti, da se dodatki prodajajo posebej in da baterije niso vključene. Dobro, da niso povedali, da stanovanja tudi ne dobiš zraven – konec koncev so ga v reklami pokazali in kdo bi lahko mislil, da je priloženo.

Edina zares kul zadeva, ki sem jo videl, je risanka American Dad. Kaže družinsko življenje zagnanega agenta CIE (tole sklanjanje kratic …), ki občasno ustreli gozeč toaster, sinu pomaga na šolskih volitvah s podtikanjem nečednosti tekmecom in nasploh rad v zasebnem življenju uporablja bolj umazane prijeme svojega poklica. Ko pridem domov, bom tole vsekakor snel z interneta (tule mi pa zlobni protipožarni zid brani).