Arhiv kategorij: Otročarije

Porod je kunštna reč

Glede na to, da je porod za naju z Jelko vedno bolj aktualna tema in da je tudi čisto zanimiva, malce prebiram o njem po internetu. Nekdaj so ženske rojevale po navdihu in ob pomoči babic, kar je bil kar nevaren šport. Potlej so prišle porodnišnice in porod je postal precej bolj varen, vendar v primerih, ko se ni nič zalomilo, tudi bolj neprijeten (naj dvigne roko tisti, ki je rad v bolnišnici ter se mu zdi fino, da ga osebje špika, mu šari po spolovilih in počne podobne nečednosti). Ker postajamo vedno bolj civilizirani in smo moški ženske spustili z vajeti, so se začele izobraževati in uporabljati internet (gojišče revolucionarni idej!), tako da bi zdaj babnice hotele oboje – varnost in prvinsko izkušnjo spravljanja novega življenja na svet. Seveda jim pravice do tega ne gre odrekati, le nekoliko sitno jo včasih zna biti uveljaviti.

Ponekod v tujini se dosti rojeva doma (na Nizozemskem menda v okrog 30 % primerov; odstotek je gotovo še višji v Zimbabveju, ampak tu govorim o državah, kjer je to izbira in ne edina možnost).  Seveda pri tem bržkone ne gre zgolj za prijetnost, ampak tudi za ceno (po eni oceni porod doma stane kakih 1.000 EUR, v porodnišnici pa 5.000 EUR). Ponekod se rojeva v porodnih hišah, ki menda tudi nudijo bolj prijazno okolje. Pri nas porod doma ni urejen, tako da najbolj zagnane uvažajo babice iz Avstrije. Tudi porodnih hiš nimamo, tako da nekatere spet uporabljajo avstrijske. Ne eno in ne drugo ni zastonj, ampak nekaterim se zdi vredno. Potlej se pa najdejo tudi ženske z jajci, ki gredo z glavo skozi zid in doma rodijo kar same.

Moderno je, da porodnice svoja stališča do raznih posegov med porodom (ki jih bom obdelal spodaj) zapišejo v tako imenovani porodni načrt. Nekatero osebje v porodnišnicah to pozdravlja in upošteva, drugemu gre pa na živce. Prihaja do sporov med okostenilim porodnišničnim osebjem in militantnimi zagovornicami naravnega poroda, olje na ogenj pa prilivajo kljukci, kot je tale ameriški porodničarski zvezdnik, ki je za Delovo prilogo Ona izjavil, da ima polovica žensk, ki hodi po Ljubljani, pohabljene genitalije (pri tem je govoril o rezanju presredka, o katerem več kasneje). Po vsej verjetnosti je večina porodnišničnega osebja čisto v redu in tudi večina porodnic najbrž ne dela zgage po nepotrebnem, a ti ne razgrajajo po spletnih forumih, tako da so bolj neopazni.

Kaj so torej posegi, o katerih se ljudje pričkajo po internetu? Pri nas ob prihodu v porodnišnico ženski ponavadi najprej obrijejo mednožje in jo klistirajo. Britje je koristno, če pride do poškodb, ki jih je tako laže oskrbeti. Klistir pa naj bi pomagal, da porodnici med potiskanjem ne bi uhajalo blato, in naj bi naredil malo več prostora za dojenčkovo pot na svet. Menda raziskave kažejo, da kake konkretne koristi od njega v resnici ni (te raziskave sicer navaja zagovornica naravnega poroda, a zvenijo kar verodostojno), vendar nekaterim porodnicam ustreza. Nobeden od teh dveh posegov fizično ni prav strašen (psihično morda za koga tudi je) in oba se da menda brez hudih težav zavrniti, tako da se meni pretirano problematična ne zdita.

Naslednja zadeva je vstavljanje igle za infuzijo. Menda to radi rutinsko storijo, razlogi so pa dovajanje nekaterih sredstev proti bolečini, dovajanje tekočine in glukoze v primeru dehidracije in izčrpanosti ter transfuzija v primeru krvavitve. Razen transfuzije nobeden od razlogov ne terja takojšnje vstavitve igle, je pa res, da je slednji kar tehten. Če do krvavitve pride, je treba ukrepati hitro, pri čemer je ravno takrat to najbrž težko zaradi zmanjšanja krvnega pritiska, tako da najbrž ni slabo iglo že imeti vstavljeno.

Prediranje plodovnega ovoja je poseg, s katerim skušajo sprožiti ali pospešiti porod. Vendar menda ni dokazano, da bi ta učinek res doseglo, poleg tega pa statistično poveča verjetnost carskega reza. Ko je ovoj predrt, porodnici ponekod ne dovolijo več pokončnega položaja, ki je precej splošno sprejet za koristnega (razlog je očiten – otroku na svet pomaga težnost). Skratka, gre za nekaj, česar se je v splošnem treba otepati (gotovo pa obstajajo tudi okoliščine, ko je potrebno).

Še en način proženja ali pospeševanja poroda so umetni popadki, to je dovajanje hormona oksitocina (ki povzroča tudi naravne popadke). Precej žensk poroča, da so taki popadki bolj boleči in nasploh ne najbolj zaželena stvar. Seveda pa je včasih nosečnica že krepko čez rok, poroda pa kar ni, in tudi kak drug (zdravstveni) razlog se najde, da je porod treba sprožiti. Kadar se porod začne sam od sebe, je še vedno možno, da traja predolgo, kar izčrpava tako mater kot otroka. In težava je lahko tudi pomanjkanje prostora v porodnih sobah, kar sicer ni zdravstveni razlog, je pa vseeno kar tehten. Prav gotovo pa umetni popadki niso upravičeni, če se materi ali porodnišničnemu osebju kratko malo ne ljubi čakati (menda se dogaja oboje).

Še eno sporno vprašanje je hrana in pijača med porodom. Menda ju mnoge porodnišnice ne dovolijo (razen pijače v zelo majhnih količinah). Kakor razumem, je razlog, da med splošno anestezijo (recimo zaradi carskega reza) vsebina želodca lahko pride v dihalne poti in v skrajnem primeru porodnico zaduši. Vendar ta razlog ni najbolj prepričljiv, saj porodnica – ne glede na to, kaj počne med porodom – najbrž nima praznega želodca. O tem vprašanju več piše tule, pa tudi Svetovna zdravstvena organizacija priporoča, da se porodnici pusti piti in jesti (hrana večini itak ne prija, pijača pa).

In za konec še poseg, ki zbuja največ hude krvi – rezanje presredka. Presredek je del med nožnico in zadnjično odprtino, ki se med porodom rad strga. Da bi preprečili nenadzorovano trganje, ga prerežejo. Tak rez je menda bolj neprijeten od blage raztrganine, a dosti boljši od resnejših poškodb, do katerih tudi lahko pride. Če porodnica prerez presredka odkloni, seveda tvega slednje, če reče, naj ga naredijo, če je nujno, pa lahko računa, da ga bodo naredili z okrog 50-odstotno verjetnostjo (tako o Sloveniji pravi statistika). O problemu nekaj pove primerjava z Dansko, kjer je prerezov najmanj v Evropi (9,7 %). Tam namreč hujše raztrganine dobi 3,5 % porodnic, v Sloveniji pa samo 0,3 %. Bojim se, da na podlagi tega, kar sem izvedel, kakega pametnega sklepa ne morem narediti.

Evo, mislim, da sem tule obdelal glavne posege med porodom, ki porodnice žulijo. Kaj sem pa seveda gotovo izpustil, saj se žulji najdejo laže kot ne. Upam, da nama bo z Jelko tole znanje kaj pomagalo pri boljšem doživljanju poroda (Jelka zadevo najbrž obvlada še bolj, saj je o njej brala tudi neke knjige). Morda bom o najinih izkušnjah kaj poročal, morda pa tudi ne – glede na to, da je tema dokaj intimna, se bova zmenila, ko se bodo zgodile.

Ves magičen sem

Pravkar odhajam v Madrid igrat magic. Tam se namreč odvija grand prix v mojem priljubljenem formatu legacyju. Madrid ni ravno blizu, pa tudi z dopustom moram biti varčen, ker mi bo, ko bo Jelka rodila, ves prišel zelo prav, ampak tole je važna reč. Grand prixi so namreč veliki in imenitni dogodki (obišče jih po kakih 1.000 igralcev) in v legacyju so posejani zelo naredko. Kolikor vem, je bil do zdaj edini tovrsten v Evropi pred dobrimi štirimi leti, ravno ko sem bil v Kanadi (in sem ga zato seveda zamudil), tako da se mi tale ne sme izmuzniti. Zaradi priprav na magic sem zadnja dva tedna tudi malo manj pisal v blog, kot bi bil sicer. Bom po vrnitvi napisal kaj več.

Lov na stanovanje

Eden od problemov selitve na Nemško je bil kajpak bivališče. Ne samo zato, ker je nekje pač treba bivati, ampak tudi zato, ker sem za urejanje razne birokracije (ki je neznanska in bo deležna lastnega zapisa) čim prej potreboval naslov. Delodajalec mi je svetoval, naj se pozanimam v nekakšnem domu za tuje goste, ki ga ima tukajšnja univerza. Eden od mojih sodelavcev tam živi in pravi, da je v redu. Vendar se je izkazalo, da je dom zaseden in da me lahko kvečjemu postavijo v vrsto, v kateri bom čakal neznano dolgo. So mi pa dali nekaj dodatnih naslovov, kamor naj se obrnem, in kajpak je tudi na internetu moč najti kopico strani z oglasi za najemniška stanovanja. In tako sem se lotil iskanja.

Kmalu sem prišel do naslednjih spoznanj, od katerih mi nobeno ni bilo preveč všeč:

  1. Za najem stanovanja je nujno govoriti nemško – in to po telefonu. Kar se tiče nemščine, je razlog ta, da angleško tu govori bolj malo ljudi. Da bi kdo imel spletno stran v angleščini, se pa sploh ne zgodi (mislim, da sem našel samo eno izjemo). Kar se tiče telefona, je pa tako. Spletne strani z oglasi sicer nudijo elektronsko komunikacjo z oglaševalci in nepremičninski posredniki imajo kajpak tudi elektronske naslove. Vendar poizkusi elektronske komunikacije v glavnem naletijo na gluha ušesa, celo če se človek potrudi in s pomočjo Google Translata spiše sporočilo v nemščini. Tako sem v Sloveniji rekrutiral sodelavca, ki obvlada nemščino, v Nemčiji kajpak tudi, na koncu sem se pa za silo sporazumel že sam (srednješolska nemščina in dovolj pogovorov o eni in isti stvari sta naredila svoje).
  2. V Nemčiji se stanovanja pretežno najemajo neopremljena in to za več let (kar je kajpak povezano – za kratek čas pač ne postavljaš v stanovanje lastnega pohištva). Seveda pa je bilo to zame jako sitno, saj sem želel opremljeno stanovanje za eno leto. In da bi mi življenje še malce otežili, smotani Nemci v oglase pogosto ne napišejo, ali je stanovanje opremljeno. Mislim, da so tista, kjer o tem nič ne piše, neopremljena, povsem prepričan pa kajpak nisem. Precej tu pomagajo slike – če je na sliki prazna soba, pač veš, da je stanovanje neopremljeno.
  3. Skoraj vse opremljena stanovanje se dajejo v najem prek nepremičninskih posrednikov. Ti zajedalci si za svoje storitve pri enoletnem najemu ponavadi zaračunajo dve mesečni najemnini, kar pomeni, da najem podražijo za mastnih 16,7 %. Nekateri iz prijaznosti do strank (tako vsaj pravijo) v najemnino vključijo vse dodatne stroške, kar morda res pripomore k preglednosti, vendar – glej no glej – tudi dvigne provizijo.
  4. V mnogih manjših stanovanjih lahko biva samo en človek. V nekaterih zato, ker imajo pač posteljo samo za enega, v nekaterih pa se s slik celo razbere, da imajo posteljo za dva, vendar v oglasu piše, da so namenjena enemu. Tudi to mi kajpak ni nič dišalo, saj upam, da bo za nekaj časa k meni prišla tudi Jelka z otrokom. Pa celo če bo prišla le na krajši obisk, bo nekje morala spati.

Kajpak sem si želel stanovanje, od koder bi v službo lahko hodil peš. S precej truda sem enega takega tudi našel in se že iz Slovenije dogovoril za ogled. Ogled je razkril, da stanovanje ni ravno v čudovitem stanju, pa tudi posebej poceni ni bilo (med drugim zaradi posredniške provizije), ampak bilo je še najboljša možnost, zato sem se odločil, da ga najamem. No, pa so mi naslednji dan sporočili, da me ne marajo: motilo jih je, da bi ga najel samo ze eno leto (čeprav je bilo v oglasu predstavljeno kot rešitev za krajši čas) in da bi v njem nekaj časa utegnilo živeti več ljudi (stanovanje meri 50 m2 in ima dvojno posteljo). Bes jih lopi!

Tako sem se spet divje vrgel v pregledovanje oglasov, a česa bližnjega kratko malo ni bilo mogoče najti. Na koncu sem pristal tule. Gre za nekakšen stanovanjski hotel, kar pomeni, da ključ puščaš v recepciji, da ti stanovanje čistijo in da ti menjajo posteljnino in brisače. Slednje dvoje je pravzaprav fino, sploh glede na to, da je cena povsem primerljiva z običajnimi najemniškimi stanovanji. Bivališče je kakih 7 km od službe, kar pomeni, da se moram zdajle voziti z avtom ali vlakom, ko se otopli, bo pa najbrž šlo s kolesom. Na začetku sem uporabljal avto, prejšnji teden sem se vozil pa z vlakom in sem zaenkrat neodločen, kaj mi je bolj všeč – pri službi je malo sitno najti parkirišče, vlak pa zaradi pešačenja na postajo in z nje vzame nekaj več časa, pa tudi prav poceni ni (mesečna vozovnica velja slabih 50 EUR). Je pa lokacija ugodna zaradi bližine spodobnih trgovin, pekarne, lekarne in pošte. Samo stanovanje je opremljeno dokaj ceneno, vendar je oprema vsaj v solidnem stanju. Pa nobenih težav ne bo, če bosta tu kdaj živela še Jelka in otrok. In osebje je precej prijazno, ker je bilo sploh koristno, ko sem s svojo polomljeno nemščino stanovanje najemal.

Moje bivališče od zunaj
Moje bivališče od zunaj
Dnevna soba / spalnica
Dnevna soba / spalnica (Druga postelja je desno od fotografa.)
Kuhinja
Kuhinja, ki je (bila) opremljena jako klavrno - o tem morda še kdaj potarnam

Pred mano je zanimivo leto

Prvi razlog za zanimivost je, da ga bom pretežno preživel v Nemčiji. Na Institutu namreč velja pravilo, da moraš za napredovanje v prvi resen znanstveni naziv (to je tak, v katerega ne napreduješ samodejno, ampak dejansko presojajo, ali si zanj primeren) vsaj devet mesecev preživeti na izpopolnjevanju v tujini. Po nekaterih razlagah mora teh devet mesecev biti celo v kosu. To pravilo gre kajpak večini tistih, ki jih zadeva (torej mladih), precej v nos, vendar o njem žal odločajo tisti, ki jih ne zadeva več (torej starejši, ki so že napredovali). Glede na to, da o svojem šefu včasih zapišem kako pikro, naj ob tej priliki povem, da se s tem pravilom ne strinja – slava mu. Včasih se je zahtevalo, da si bil v tujini samo tri mesece, tako da sem takrat, ko sem šel za štiri mesece v Kanado, mislil, da sem zahtevi zadostil. A po tistem so obdobje dvignili na šest mesecev in do takrat, ko bom lahko zaprosil za izvolitev v višji naziv, bo veljalo devet. Bržkone prej ali slej napreduješ tudi, če ne greš v tujino, a glede na to, da menda v zadnjem času celo precej tistih, ki so formalne pogoje izpolnjevali, ni bilo izvoljenih, zna to biti bolj slej kot prej. Ker izpopolnjevanje v tujini dejansko zna biti koristno in zanimivo in ker sem imel pri tem podvigu Jelkino podporo, sem se tako odločil iti. In zdaj sem v Rostocku, čisto na severu Nemčije, kjer se udinjam na Institutu za biostatistiko in informatiko v medicini in raziskavah staranja. O podrobnostih mojega dela tu pa kdaj drugič.

Drugi razlog za zanimivost je morebiti še nekoliko tehtnejši od prvega: enkrat maja naj bi postal oče. Glede na to, da sem v tujini, se čas morda ne zdi najprimernejši (in tudi načrtovala tega nisva ravno za letos), ampak tako je pač naneslo. Če bo Jelka z otrokom lahko za nekaj časa prišla v Nemčijo, se bo morda izkazalo, da je naneslo celo posrečeno, saj brez otroka pri meni ne bi imela kaj dosti početi, za otroka sem pa prepričan, da jo bo temeljito zaposlil (in nič ne dvomim, da mene tudi, kolikor ne bom v službi). Bomo videli, ko bomo videli, vi boste pa o tem brali (če bom takrat utegnil kaj napisati v blog).

Potlej je pa tu še tretja zanimivost, ki ob prvih dveh kar malo zbledi, čeprav bi se mi v običajnih okoliščinah zdela jako zanimiva. Moj najboljši prijatelj se letos namreč kani oženiti in jaz mu bom pri tem priča, kar tudi ni kar tako. Pa še en moj dobri prijatelj ima podobne nespametne nakane, vendar tam nimam kake pomembnejše vloge. Ja, dolgčas letos ne bo.