Kopalnica

Glede na to, da je kopalnica prepredena s cevmi, jo je treba začeti načrtovati dokaj zgodaj. Tako sva se z Jelko odpravila v prve salone, še preden smo zares začeli z gradnjo. Vendar sva hitro ugotovila, da se osebju v salonih povečini ne ljubi ukvajati s kopalnicami, ki še ne obstajajo. To se mi ne zdi modro, kajti če nekdo gradi hišo, bo kopalnico čisto zanesljivo potreboval in če mu v nekem salonu na začetku ponudijo, kar želi, ga kasneje, ko bo imel gradnje in opremljanja že poln kufr, ne bo preveč vleklo drugam. K sreči nama je projektant povedal za podjetje Kopalnice-prodaja, ki strankam kopalnico pomaga načrtovati od vsega začetka, in po njihovih besedah večina strank zares ostane pri njih. K temu jih sicer spodbudijo tudi s tem, da jim načrtovanje zaračunajo (nama so 200 EUR), ta znesek pa nato v primeru nakupa zadosti kopalniške opreme (mislim, da je je pri nama moralo biti za več kot 3.000 EUR) odbijejo od cene. Tak način delovanja se nama je zdel v redu in tudi z načrtovano kopalnico sva bila zadovoljna. Možak, ki se je z njo ukvarjal, sicer ni bil vrhunsko odziven, a glede na to, da smo začeli zgodaj, je z zadostno količino prigovarjanja vse naredil pravočasno. Nudil je tudi dovolj širok nabor kopalniških elementov, ki jih je dobro obvladal, da je lahko ustregel več ali manj vsem najinim željam. Se je pa nekaj rešitev, ki nama jih je prodal, v praksi izkazalo za ne najboljše.

Morda največ smo se ukvarjali s pultom z umivalnikom. Najcenejša možnost je pult iz laminata, na katerega se postavi keramičen umivalnik, vendar nama to ni bilo najbolj všeč. Dosti bolj všečna rešitev se nama je zdel pult, v katerega je umivalnik vdelan. Tu nama je kopalničar ponudil razne možnosti iz umetne smole, ki so zelo lične in so se zaradi enotne gladke površine zdele tudi precej praktične, so pa dokaj drage. Na koncu smo pristali pri eni izmed njih, katere ličnosti ne moram nič oporekati, za najbolj praktično se pa ni izkazala. Prvi problem je, da sta tako pult kot dno umivalnika povsem ravna, zato voda z njiju slabo odteka (če si umivaš zelo umazane roke, tudi umazanija rada ostane na dnu umivalnika). Drugi problem pa je, da material ni tako gladek kot keramika, zato se nekoliko slabše čisti, pa še praske hitreje nastanejo (sicer se menda da spolirati, a to ni ravno nekaj, kar bi si človek želel početi). Tako zdaj menim, da bi bila morala izbrati nekaj keramičnega ali steklenega, nisem si pa čisto na jasnem, kaj točno naj bi to bilo – verjetno umivalnik, ki se ob straneh razširi v polički (to zanesljivo obstaja) in je primerno oblikovan (o obstoju tega sem prepričan pa malo manj).

K umivalniku sodi pipa (oziroma bolj kunštno rečeno armatura), ki je v navezi z njim najbolj smotan element naših kopalnic – je bodisi prekratka, bodisi je luknja v pultu predaleč od roba umivalnika, zato preprosto ni dovolj prostora za umivanje rok. Kopalničar nama je sicer izrecno zatrdil, da je izbrana pipa dovolj velika, vendar je razdalja vodnega curka od roba umivalnika okrog 4 cm, medtem ko je bila v prejšnji kopalnici okrog 6 cm, kar je ravno še dovolj. Pipo v bolj uporabljani kopalnici v pritličju bomo zato zamenjali, v mansardi bomo pa počakali, da jo hčeri začneta bolj uporabljati. Nad ostalimi armaturami zaenkrat nimam pripomb. So znamke Paffoni, ki je menda zadovoljivo vzdržljiva, nadomestne dele menda nudi ceneje kot pri nas bolj cenjene nemške znamke in ni predraga. Oblikovanje je v redu, čeravno nič pretresljivega – kar velja tudi za vse ostale armature po sprejemljivih cenah. Izjema so armature kitajskega porekla, ki jih je moč prek spleta kupiti iz tujine, sta pa pri njih bržkone nekoliko vprašljiva kakovost in servisiranje.

Nekoliko v dvomih sem bil glede odprte kabine za prhanje, saj sem se bal, da bomo pri prhanju zmočili pol kopalnice. Res voda škropi vsaj pol metra iz kabine, vendar je kopalnica dovolj velika, da to ni resen problem. Sicer je pa občutek neutesnjenosti ob prhanju prav prijeten, tako sva z Jelko zadovoljna. Jaz sem ponosen še na lučko, ki sem si jo omislil pri kadi, saj si rad privoščim daljšo kopel z branjem. Tudi bide in stranišče sta v redu, čeprav me jezi cenovna politika proizvajalcev teh reči – za nekoliko lepšo obliko (ki proizvodnih stroškov prav nič ne dvigne) mimogrede zaračunajo dvakrat višjo ceno. Ceno dvigne tudi straniščna školjka brez roba, ki olajša čiščenje in sva si jo zato omislila. Še malo bolj smotano cenovno politiko ima pa Geberit pri tipkah za splakovanje – te se začno pri okrog 20 EUR, nadaljujejo do kakih 300 EUR (do sem so razlike le v oblikovanju in materialu – in ne, te za 300 EUR niso zlate ampak zgolj kovinske/steklene) in končajo nad 700 EUR (tu sicer dobiš ledice in senzorje, a pomisliti je treba, da je to cena vrhunskega pametnega telefona, ki ima poleg ledic in senzorjev še vse kaj drugega). Midva sva kajpak izbrala nekaj s spodnjega konca cenovnega razpona, kar pa je čisto v redu. Zadovoljna sva tudi s  pohištvom (ki je bilo sicer precej drago, tako da bi mu res zameril, če ne bi bilo dobro) – izdelava se zdi precej kakovostna, pa všeč so mi steklene police, ki omare naredijo zelo pregledne. Edino, kar je na njem moteče, so ročaji, ki jih je nekoliko težko prijeti – to je čisto nepotrebna hiba, pred katero bi naju bil kopalničar lahko posvaril.

Kopalnice-prodaja ne prodaja ploščic, zato sva se za temi ozrla pri Tapru in Keramtradu. Salonov s ploščicami je sicer cel kup in bi bila šla lahko tudi kam drugam, a sta že ta dva imela na voljo dovolj v redu ploščic po sprejemljivih cenah. Večina linij ploščic vsebuje navadne in take z dekoracijo, pri čemer moram priznati, da so na moje izbiranje najbolj vplivale slednje. A ko sva potem kopalničarju kopalnico dala izrisati, teh z dekoracijo (izvzemši “sliko” nad kadjo) sploh ni vključil in priznati moram, da kakega prav smiselnega mesta zanje tudi midva nisva videla. Ker sta kopalnici veliki, ploščice s polaganjem pa precej dražje od barve, smo oploščičili le del kopalnic, preostanek je pa pobarvan z lateksasto barvo. Ali je to dobra odločitev, se bo pokazalo čez leta, a glede na to, da se je v naši stari kopalnici obneslo, ne vidim razloga, da se ne bi tudi v novih. Tudi možak, ki je ploščice položil, je delo opravil solidno. Dilema, s katero sva se pri tem soočila, je bila, kako izdelati vogale in kako zaključiti robove tam, kjer ploščice ne segajo od stene do stene ali od tal do stropa. Polagalec je predlagal zaobljene plastične/kovinske profile, nad katerimi pa iz estetskih razlogov nisva bila ravno navdušena. Za vogale sva jih potem vendarle uporabile, da niso nevarno ostri – nekje plastične, nekje pa iz nerjavečega jekla, ki je sicer lepše, a svinjsko drago. Robovi so pa zaključeni le z lepilom za ploščice, za kar mi je zdaj malo žal, saj se tam nabira umazanija, ki jo bo sitno čistiti.

Kopalnica v pritličju – omare in pult z umivalnikom
Kopalnica v pritličju – kad
Kopalnica v pritličju – kabina za prhanje
Kopalnica v mansardi
Straniščna školjka brez roba

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja