Kadar naša država proizvede razpis, kakršen je tale, bi se spodobilo, da bi potem zasadila drevo ali dve. Za pridobitev do 70.000 EUR je namreč treba oddati:

• vsebinski obrazec (pri projektu, ki sem ga oddal jaz, dolg 37 strani, od katerih polovica pove koristne reči, ostala polovica pa bodisi na drugačne načine isto kot prva polovica, bodisi reči, ki so pri tako majhnih projektih odveč – seveda so te reči predpisane in se jim ni mogoče ogniti);
• eno Excelovo preglednico s petimi zavihki in še po eno s šestimi za vsakega partnerja (obe predvsem na več različnih načinov obravnavata finance, kar nudi lepe možnosti za pomoto, bi ju pa brez škode nadomestili z eno preglednico z morda dvema zavihkoma);
• štiri dodatne obrazce, nekatere po enega za vsakega partnerja (njihova koristnost ni očitna, a z njimi vsaj veliko dela ni);
• konzorcijsko pogodbo (na kateri je treba zbrati podpise vseh partnerjev, kar logistično ni povsem enostavno in bi zlahka počakalo na morebitno sprejetje projekta);
• izpis iz Ajpesa za vsakega partnerja (človek bi pomislil, da ima država vpogled v Ajpes in tega ne potrebuje, a bi se očitno motil).

Vse te papirje je treba natisniti v treh izvodih (in priložiti CD z elektronsko različico), kar nanese za zajeten fascikel. Ker je oddanih projektov bržkone kakih 100, je zanje gotovo storilo bridki konec vsaj eno drevo. Če dodamo še vse tiste speštane dinozavre, ki so izpuhteli v nebo med proizvodnjo in prevažanjem teh silnih papirjev, pa lahko dodamo še eno drevo, da veže nastali CO2. Seveda je še hujše od tratenja papirja to, da tako prijavitelji kot ocenjevalci za prijavo porabijo dvakrat preveč časa – gre za mnogo visokoizobraženih ljudi, ki so plačani z javnimi sredstvi in ki bi svoj čas gotovo lahko porabili bolje. Sploh pri tistih prijavah, ki na koncu niso sprejete. In te izgube niti s sajenjem dreves ni mogoče popraviti.