Do nedavnega sem uporabljal fotoaparat Panasonic lumix G1, s katerim sem bil dokaj zadovoljen: dela zadovoljive fotografije in rokovanje z njim je udobno. Je pa res, da zadovoljive fotografije dela tudi moj telefon, pred katerim G1 glede tega nima dosti prednosti niti pri slabi svetlobi, čeprav ima neprimerno večji objektiv in senzor. A ker je ergonomija telefona kot fotografskega pripomočka zanič in ker imam že toliko let, da si lahko privoščim kanec konzervativnosti, vztrajam pri namenski napravi. In ker je G1 tudi že častitljivo star – omislil sem si ga leta 2010 – sem se odločil za nov fotoaparat. Zamenjal sem ga za sedem generacij mlajšega naslednika G80 (ki se pojavlja tudi pod imenoma G81 in G85). Tej odločitvi so botrovale dobre recenzije in osebno zadovoljstvo z znamko – tako glede uporabe kot tudi glede filozofije standardnega formata mikro 4/3, za katerega lahko opremo izdeluje kdorkoli (resnici na ljubo je poleg Panasonica in Olympusa sicer malokdo). Zadnji fotoaparat iz vrste Gx je G9, vendar stane okrog 1300 EUR, medtem ko ne dramatično slabši G80 nov stane okrog 700 EUR, jaz sem pa malenkost rabljenega z garancijo na eBayu dobil za 500 EUR.

Novi fotoaparat pri slabi svetlobi res odločno prekosi starega. Glede na to, da sem objektiva obdržal, velikost senzorja je pa enaka (standardne 4/3 cole), je razlog seveda, da v redu slike dela do občutljivosti ISO 12800, stari jih je pa le do ISO 1600. Poleg tega ima enako udobno a bolj robustno in na vreme odporno ohišje s še nekaj več gumbi kot stari. Funkcije teh gumbov in delovanje fotoaparata nasploh so silno prilagodljivi, kar je po eni strani dobro, po drugi pa malo naporno, saj je zahtevalo veliko brskanja po zelo obsežnih menijih, preden sem fotoaparat nastavil tako, da sem z njim zadovoljen. In še eno pomembno prednost novi fotoaparat: zna delati videoposnetke. Ker tega nisem vajen, videoposnetkov še nisem naredil veliko, in tudi mislim, da pri zadržanosti glede njih velja vztrajati, saj urejanje videoposnetkov zahteva precej več časa kot urejanje fotografij – pa že neurejenih fotografij imam poln disk.

Urejanje videoposnetkov mi je kar krepko načelo živce, saj so zastonjski tonamenski programi povečini slabi. Izbiro sem začel s pregledom nekaj spletnih strani, kjer so zbrani najboljši (recimo tele). Preden sem prišel do enega prebavljivega, sem jih moral preizkusiti kar šest! Da morebitnim bralcem z istim problemom (sicer bržkone neobstoječim) prihranim delo, naj opišem svoje izkušnje:

• OpenShot je precej enostaven a po vsej verjetnosti zame dovolj zmogljiv. Njegova težava je, da videa ni sposoben predvajati brez zatikanja. Res nimam prav mišičastega računalnika, a drugi programi za to težavo ne trpijo.
• VideoPad je podobno enostaven in čisto simpatičen. Žal se je na enem mestu videoposnetka odločil, da slike ne bo predvajal več in je ta zamrznila, zvok je pa tekel dalje.
• Shortcut tudi ne prekipeva od funkcij in ima nekoliko manj prijazen uporabniški vmesnik od prejšnjih dveh. Vseeno sem ob njem prebil največ časa, saj sem se njegove smotanosti zavedel šele, ko sem en videoposnetek uredil in shranil, saj sem ugotovil, da je shranjen grdo popačen.
• VSCD Free Video Editor je zastonjska različica bolj resnega programa, kar se mu krepko pozna: je zmogljivejši od prejšnjih, a za nezahtevnega in o videu nevednega uporabnika, kot sem jaz, precej težko prebavljiv.
• Freemake Video Converter je zmožen le rezanja in sestavljanja videoposnetkov, pa še pri tem je malo neroden, poleg tega pa zastonjska različica izdelkom doda svoj logotip.
• Avidemux se je izkazal za najbolj sprejemljivega. Podobno kot prejšnji je zmožen le rezanja in sestavljanja posnetkov, ampak recimo, da s tem zaenkrat lahko shajam. Dobra plat te omejitve je, da videoposnetkov po urejanju ne kodira ponovno, tako da ne zmanjša njihove kakovosti, shranjevanje pa je hitro (pri Shortcutu je kodiranje in shranjevanje 5-minutnega posnetka ločljivosti 1920 x 1080 recimo trajalo okrog pol ure). Tudi uporabniški vmesnik ima dokaj prijazen.