O strehi

Postavljanje strehe se začne z ostrešjem, zato bom z njim začel tudi jaz. Običajna streha ima vzdolžno (v smeri slemena) položene lege – to so debeli tramovi, od katerih eden teče prav po slemenu (ali pa dva nekoliko niže obakraj slemena), dva pa ob straneh hiše po vrhu kolenskega zidu. Prečno na lege so položeni špirovci – to so nekoliko tanjši tramovi. Vzdolžno so nato položene deske, ki jih pokriva sekundarna kritina – folija, ki ob poškodbi strešnikov (primarne kritine) zadrži dež, obenem pa je paroprepustna, da lahko skoznjo vlaga iz hiše prehaja na prosto, namesto da bi škodila ostrešju. Prečno so na sekundarno kritino položene kontra letve, vzdolžno pa na koncu letve. Na letve se pritrdijo strešniki (ali druga vrsta kritine), kontra letve pa zagotavljajo zračni most med primarno in sekundarno kritino. Ta zračni most služi poletnemu hlajenju strehe, saj sonce primarno kritino močno segreva, ta segreva zrak v zračnem mostu, zrak se zaradi segrevanja dviguje in izstopa skozi zračnike v primarni kritini na vrhu strehe, od spodaj pa ga nadomešča hladnejši zrak.

Naše ostrešje je nekoliko drugačno. Ima samo dve legi obakraj slemena, ki sta pomaknjeni precej narazen, da njuni podpori ne ovirata hoje po podstrešju, in ne gledeta čez zatrep, tako da ju od zunaj ni videti. Nanju so – kot običajno – prečno pritrjeni špirovci. Nad kolenskim zidom so ti privijačeni kar na betonsko ploščo nad mansardo namesto na dve dodatni legi. Vzdolžno so na špirovce pritrjeni tramovi enake debeline – lahko bi jim rekli kontra špirovci (na sliki spodaj so označeni kot morali). To, da imamo špirovce in kontra špirovce, nam da zadostno debelino strehe za izolacijo (32 cm), ne da bi bila ta debelina grdo opazna. Ponavadi se dodatna izolacija položi pod špirovce, vendar se s tem zniža kolenski zid v notranjosti mansarde, ki je pri nas že tako neprijetno omejen z občinsko zahtevo, da mora biti na zunanji strani cel skrit pod napuščem. Kontra špirovci podpirajo napušč nad zatrepom, kar zaradi manjše debeline in enakomerne razporeditve počno bolj lično kot lege, ki imajo to vlogo običajno. Pri napušču ob straneh hiše so vidni tako špirovci kot kontra špirovci, za kar smo sprva mislili, da bo videti čudno, a se je izkazalo za povsem v redu. Na kontra špirovce so nato pritrjene deske, ki so položene prečno na sleme, od tam naprej pa je streha narejena kot običajno.

Spodnje fotke za silo pokažejo ostrešje med in po postavljanju, žal pa niso povsem zadovoljive. Med najbolj zanimivim delom postavljanja me namreč ni bilo zraven, pa tudi sicer moram priznati, da gradnje ne slikam toliko, kot bi jo lahko. Mogoče je razlog to, da mi gradnja nekoliko gloda živce, fotografiranje pa je v moji glavi povezano s počitnicami in drugimi sprostitvenimi dejavnostmi.

Izsek načrta, ki kaže prerez strehe
Izsek načrta, ki kaže prerez strehe
Ostrešje je na mestih, kjer se bo položila izolacija, zaščiteno pred dežjem.
Ostrešje je na mestih, kjer se bo položila izolacija, zaščiteno pred dežjem.
Polagaje izolacije na poševni del strehe
Polagaje izolacije na poševni del strehe
Stranski napušč s špirovci in kontra špirovci
Stranski napušč s špirovci in kontra špirovci

Krovec – Blaž Pohleven – je sprva predlagal, da ostrešje naredimo klasično. Meni se je pa zgoraj opisana rešitev zdela posrečena in sem pri njej vztrajal, čeravno je porabila malenkost več lesa in je bila posledično dražja. Moram reči, da mi ni žal, saj je končni rezultat prav čeden, pa tudi to, da imamo hišo malček posebno, mi ugaja (posebnosti, ki bi bila funkcionalna, lepa in ne preveč draga, namreč pri gradnji ni lahko doseči). Nakoliko me žulijo le deske, ki so položene stikoma. Dobro je namreč, da so med deskami špranje, ki omogočajo zračenje. Zdaj, ko je podstrešje hladno, to ni bistveno, če ga bomo nekoč naredili bivalnega in pod deske položili izolacijo, pa bo – takrat bo namreč nevarno, da bo v izolacijo prodrl topel zrak iz prostorov pod njo, ki se bo ob deskah ohladil, iz njega pa se bo kondenzirala vlaga, ki bo nato uničevala ostrešje, če ne bo mogla na prosto. To se sicer preprečuje s parozaporno folijo pod špirovci, vendar jo je težko položiti brez lukenj (zaenkrat je položena le na delu strehe, kjer je pod špirovci betonska poševnina, ki je že sama dokaj dobra parna zapora, tako da tam težav ne pričakujem). Krovec sicer pravi, da se bodo deske zaradi sušenja lesa skrčile in bodo med njimi nastale za prst debele špranje. To bi zračenje moralo olajšati, sicer pa ostaja možnost, da pri morebitnem preurejanju podstrešja izolacije ne položimo povsem do desk in vrh obeh zatrepov naredimo odprtine, skozi katere se bo prostor med izolacijo in deskami lahko dodatno zračil.

Ko je ostrešje postavljeno, je kajpak čas za kritino. Izbiramo lahko med naslednjimi glavnimi vrstami, urejenimi po padajoči priporočljivosti:

  • Opečni strešniki imajo skoraj same prednosti, edino malenkost dražji so od ostalih možnosti. So domala večni – njihova življenjska doba naj bi bila daljša od življenjske dobe ostrešja. Imajo gladko površino, ki se je ne oprimerjo zlahka mahovi in lišaji ter je primerna za zbiranje deževnice (kar imamo v načrtu). Poleti se zvečer ohladijo počasneje od drugih vrst kritine, zato ni nevarnosti kondenzacije vlage v toplem zraku, ujetem pod njimi (tak kondenz kajpak škodi ostrešju).
  • Betonski strešniki so nekoliko cenejši od opečnih, naj bi pa bila njihova življenjska doba malo krajša in površina manj gladka, pa hitreje se ohlajajo (ampak verjetno ne tako hitro, da bi to bil problem). So težji od opečnih, kar je na vetrovnih legah prednost, in bolj trdi, kar dobro dene pri toči. Človek bi pomislil, da je večja masa sicer slabost, ker zahteva močnejše ostrešje, vendar glavnino obremenitve ostrešja prineseta sneg in veter, tako da masa kritine ni bistvena.
  • Pločevinasta kritina je lahko poceni (ni pa to nujno) in se enostavno polaga. Ker je iz velikih plošč, se precej krči in razteza ob temperaturnih spremembah, kar lahko povzroča pokanje in puščanje pri vijakih (sploh če ni dobro položena). Če spodaj nima protikondenčnega obrizga (plasti izolacije), ima tudi težave s kondenzom. Če ima grobo površino (kot recimo znani gerard), se z nje spirajo drobci in ni najbolj primerna za zbiranje deževnice.
  • Bitumenska in vlaknocementna kritina naj bi bili poceni a najmanj fajn, kaj več koristnih informacij v povezavi s stanovanjskimi hišami pa o njima nisem našel.

Prednosti opečnih strešnikov so naju z Jelko hitro prepričale. Krovca sva dobila v paketu z zidarjem in ta je določil proizvajalca strešnikov – Braas. Mislim sicer, da proizvajalec ni zelo pomemben, saj je večina dobrih in tudi o Braasu ni slišati slabega. Nato je bilo treba določiti še model in barvo. Modeli precej vplivajo na ceno, čeprav mi ni jasno, zakaj, saj se mi zdi, da proizvodni stroški od oblike niso dosti odvisni. Mogoče gre modo – čisto gladki strešniki (pri Braasu se jim reče turmalin) so recimo modni in zato dražji. Nama so k sreči ustrezali nemodni a cenovno ugodnejši topas (drugi proizvajalci ponujajo enako obliko, le imenujejo jo drugače). Kar se tiče barve, nama je pa izbiro olajšala občina, saj je zapovedala, da mora biti enaka kot pri sosedih – torej siva. Sprva sem mislil, da bomo imeli engobirane strešnike – engoba je barva, ki se nanese pred žganjem in se nato pri žganju spoji z opeko. Kar se tiče površinske obdelave, sta poleg engobiranih možnosti še povsem naravni, ki so nekoliko manj gladki in trpežni (in kajpak ne sivi), ter glazirani, za katere sem včasih mislil, da so sicer posebej trpežni, a dragi in nevšečno svetleči. Pa se je izkazalo, da Braas topas v sivi barvi ponuja samo glaziran, ki ni posebej svetleč in streho podraži le za kakih 200 EUR, tako da sva vzela take.

Končni izdelek s strešniki
Končni izdelek s strešniki

Dopolnilo:
Projektant je poslal 3D model ostrešja, kjer se lepo vidijo špirovci in kontra špirovci. Ima pa ta model slemensko lego namesto dveh stranskih – tako je načrtoval na začetku, pa smo to spremenili, da podpore slemenske lege ne ovirajo hoje po podstrešju.

2016-01-04-Slovenija-Godesic-3D_model_ostresja

2 odziva na “O strehi

  1. Lepa hiša.

    Za deske ima pa krovec prav – ko se bodo razsušile, bo špranj med njimi več kot dovolj – da ne rečem kar preveč.

    Pa hrani živce. Najhujše šele pride. 🙂

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja