Travianska filozofija

Pravijo, da je Travian vojna igra. To sploh radi poudarjajo tisti, ki kritizirajo ‘igralce SimCityja‘, torej take, ki se ukvarjajo z gradnjo svojih naselij in zanemarjajo vojsko. Ampak jaz menim, da to ne drži: v prvi vrsti je Travian ekonomska igra. Ko sem se lotil igranja, sem po internetu iskal kake koristne napotke. Najboljše, kar sem našel, je tole. Nekatere podrobnosti v tem vodniku sicer ne držijo, najbrž zato, ker so pisane za neko starejšo različico igre, filozofija se mi zdi pa prava. Sicer ni edina prava filozofija, sploh za zelo zagnane igralce in sploh za take, ki igrajo s Tevtoni (njim se bolj splača osredotočiti na urjenje vojske in ropanje sosedov), meni pa nadvse ustreza.

Končni cilj Traviana je dograditev čuda sveta – zmaga zavezništvo, ki se mu to prvo posreči. Za dosego tega cilja je potrebno veliko vojske, da ga obraniš pred sovragi, da sovragom rušiš njihova čuda ter da si priboriš parcelo in načrte za čudo. Iz tega bi bilo res mogoče sklepati, da je Travian vojna igra, a gradnje čuda se je mogoče lotiti šele 300 dni po začetku obratovanja strežnika (lahko tudi prej, če administratorji tako presodijo, a dosti prej bržkone ne), tako da je pot do tja dolga. Na tej poti – ki ji posvetiš večji del igranja – pa je treba rasti, kar pomeni, da je treba pridobivati surovine, jih vlagati v reči, ki omogočajo pridobivanje še več surovin itd. Brez primerno razvitega gospodarstva namreč vojaško udejstvovanje ni mogoče.

Seveda pri gospodarskem razvoju vojska igra precejšnjo vlogo, a vojska je le orodje za doseganje ekonomskih ciljev in šele na koncu igre se to obrne. V svetu Traviana se vsak dan pridela toliko in toliko surovin: nekaj v tvojih naseljih, nekaj pa v naseljih drugih igralcev. Tvoj cilj je, da tiste surovine, ki si jih pridelal sam, sam tudi porabiš in da si prisvojiš čim več surovin drugih igralcev. Tu pa v igro pride vojska.  Z njo ropaš sosede in vsaka napadalna enota se amortizira, ko naropa toliko surovin, kolikor si jih porabil za njeno urejnje. Število uspešnih ropov za amortizacijo se giblje med 4.16 (pri gorjačarju) in 31 (pri equites caesaris), kar pomeni, da je napadalna enota smiselna le, če ostane živa dovolj dolgo. Seveda ja to poenostavitev, saj napadalne enote služijo tudi temu, da pobijajo napadalne enote drugih igralcev, tako da ti z njimi ne ropajo tebe. Potem pa so tu še obrambne enote, ki jih je še teže vrednotiti, saj le preprečujejo, da bi drugi igralci ropali tebe (in ti rušili naselja, kar je še bolj škodljivo). A nenehno je treba imeti pred očmi, da urjenje vojske stane in da se ta cena povrne le, če vojska živi dovolj dolgo. To pa pomeni, da je treba biti previden in (z redkimi izjemami) napadati dovolj šibke igralce, ki se ne morejo uspešno braniti.

Plenjenje šibkih sicer zveni precej nešportno in neprijazno, a to je le zato, ker se temu početju reče ropanje, ker se skupkom bitov, ki to počno, reče vojaki itd. Denimo, da bi bil Travian predstavljen drugače: namesto da ‘s 1.000 imperijani (to je vrste enote) napadeš naselje’ drugega igralca, bi ‘s 1000 entitetami vrste A izvršil akcijo B nad entiteto C’ drugega igralca. V tem primeru se igra ne bi zdela prav nič nešprotna in neprijazna več, čeprav bi bil mehanizem igranja popolnoma enak (samo teže bi se mu bilo privaditi). Tudi v taroku nihče ne reče, da je s škisom pobrati kralja nešportno.

2 odziva na “Travianska filozofija

  1. Ne vem, jaz po dveh mesecih ne samo da nisem bila se odvisna, ampak mi je vse skupaj zacelo it na zivce, ker sem se vedno napredovala s polzjo hitrostjo, tako da sem nehala.
    Saj taroka tudi nimam prevec rada 😉

  2. Travian igram že kar nekaj časa in sem nad igro navdušen. Je pa resw, d agre od začetka razvoj bolj počasi, pa še drugi te napadajo. Zato je bistveno, da si najdeš močno alianso, ki te ščiti. Sicer pa se strinjam, da je ekonomija najbolj pomembna, predvsem pa kako nadgrajuješ surovinska polja.

Dodaj odgovor

Vaš e-naslov ne bo objavljen. * označuje zahtevana polja