Menda te dni neki gumpci v Nemčiji začenjajo z nekim posebej pomembnim brcanjem žoge. Mene pa to čisto nič ne gane in se v nogometne navdušence sploh ne znam vživeti (kakor tudi ne v navdušence nad katerimkoli drugim športom). Lahko sicer razumem, da nekdo kak šport rad igra – da se rekreira, da tekmuje, da sebi in drugim dokaže, da je dober … Zanj tudi lahko razumem, da taisti šport rad gleda. Ampak večina ljudi, ki bulji v televizorje, nogometa ne igra in ne gre mi v glavo, zakaj jim toliko pomeni, da enajst gumpcev, ki so slučajno iz iste države, kot oni (ali pa celo to ne), žogo brca uspešneje kot drugih enajst gumpcev. Morda zato, ker jim to prek posrednikov omogoči doseganje veličine? Ker so kot navijači del nečesa večjega, ker jim daje občutek pripadnosti? Kaj pa vem, mogoče sem prevelik individualist, da bi lahko dojel.
Mesečni arhiv: junij 2006
Sudoku
Sudoku je logična uganka, navadno v obliki kvadrata 9 x 9, kjer je treba v vsako prazno polje vpisati številko med 1 in 9 (nekaj polj je na začetku že izpolnjenih), tako da se v nobeni vrsti, stolpcu ali kvadrantu 3 x 3 nobena številka ne ponovi. Slika kaže primer vzet s spletne strani Web Sudoku:
Tovrstne uganke so se v francoskih časopisih pojavljale že konec 19. stoletja. V 80. letih 20. stoletja so postale priljubljene na Japonskem (od koder tudi izvira ime sudoku), njihov razmah na zahodu pa se je začel konec leta 2004. Takrat je Wayne Gould, ki je več let razvijal računalniški program za njihovo izdelavo, pogruntavščino prodal britanskemu The Timesu. Sudoku je hitro postal priljubljen v Veliki Britaniji in kmalu zatem še v ZDA. Tudi sam sem v zadnjem letu nanj nekajkrat naletel, nedavni članek v Jokerju in BeeBeejin zapis pa sta me napeljala, da sem zadevo malce podrobneje preučil.
Na že omenjeni strani Web Sudoku sem rešil po en sudoku vsake od štirih težavnosti. Razen najtežjegaga so bili čisto obladljivi. Priznati jim moram tudi precejšnjo eleganco: pravila so preprosta in ni potrebe po kakih obsežnih zapiskih (kot je recimo pri dokaj razširjenih logičnih ugankah, kakšna je tale). Po drugi strani pa se rešujejo na zelo enoten način (ki je dobro opisan v Wikipedijinem članku), tako da hitro postanejo dolgočasne. Zaradi tega mislim, da ne bom postal navdušen reševalec sudokujev.
Vedska matematika
Kot rečeno, je življenje urednika revije Informatica razgibano. Pravkar sem v objavo prejel članek z naslovom High Speed Efficient N Bit by N Bit Division Algorithm and Architecture Based On Ancient Indian Vedic Mathematics and Its Application. Se pa začuda zdi, da članek kljub hecnemu naslovu opisuje eno čisto pametno pogruntavščino. Ampak dopuščam, da se samo zdi.
Šumevci
Ja, to je menda bolj pravi izraz za šumnike. Na forumih, v e-pismih, v pogovorih po Messengerju in še kje se kar ne morem navaditi, da bi jih pisal, čeprav si že nekaj časa govorim, da so dandanes te zadeve urejeno dovolj dobro, da šumevcev ni več treba nadomeščati s sičniki. No, potlej si pa na novi računalnik namestim MSN Messenger (prej sem vztrajal pri Windows Messengerju, ki nudi več ali manj vse, kar rabim, zdaj sem se pa vendarle odločil, da si ogledam, kaj ponuja MSN Messenger) in ta mi zatrjuje, da bom imel z Windows Live Messengerjem beta še veè zabave. Če me že posiljujete z reklamami, jih vsaj napišite pravilno!
Kupovanje DVDjev
Večina DVDjev, ki si jih lastim, je bila kupljena v kanadski spletni trgovini DV-Depot. To trgovino sem precej po naključju odkril pred leti, nato pa sem se je iz dveh razlogov držal. Prvi je bil, da so DVDje dokaj poceni pošiljali s kurirsko službo (na začetku je bila cena ~4.000 SIT za do sedem DVDjev, sčasoma pa je narasla na ~6.000 SIT). Pri pošiljanju DVDjev po pošti se mi je namreč v kaki polovici primerov zgodilo, da so škatle na cilj prispele poškodovane, pri kurirski službi pa samo enkrat. Drugi razlog pa je bil, da so poskrbeli, da nikoli nisem plačal carine.
Cene DVDjev v Kanadi so se z leti toliko zvišale (menda zaradi razmerja med CAD in USD), da DV-Depot ni mogel več konkurirati ZDAjskim trgovinam, zato so začeli izgubljati stranke. Enkrat so trgovino skoraj zaprli, letos pa so se preselili na Florido in se preimenovali v Hidefdvd.com (kot se da razbrati iz imena, se kanijo specializirati za naslednika DVDja). Danes so oznanili poletno razprodajo, tako da sem se odločil kupiti nekaj DVDjev. Pri tem sem opazil, da so se cene res precej znižale v primerjavi s kanadskimi. Žal pa je cena pošiljanja s kurirsko službo grdo narasla, tako da sem poizkusil srečo z navadno pošto. Bom videl, kakšni bodo DVDji prispeli na cilj in kaj bodo storili cariniki.
Nov službeni računalnik
V službi so mi naklonili nov računalnik – stacionarni. Do zdaj sem imel namreč samo prenosnik, kar je po eni strani fino, ker ni treba vzdrževati dveh računalnikov, po drugi pa slabo, ker ko se kaj zalomi (kar se mi je v zadnjem času zgodilo kar nekajkrat), ne moreš ničesar ukreniti sam. To pomeni, da mora prenosnik na servis, kar nikoli ne gre hitro, jaz sem pa težko dlje časa brez računalnika.
Računalnik premore procesor Pentium D 820 (torej 2,8 MHz dvojednik), 1 GiB RAMa in solidne ostale dele. Z njim sem zadovoljen, edino RAMa bi morda prišlo prav 2 GiB, ampak ker sem si ceno (skoraj uspešno) prizadeval obdržati pod 200.000 SIT, kar nam je šef postavil kot mejo, si ga pač nisem izbral toliko. Izkazalo se je, da bi se mi čisto dobro obneslo, če bi bil pohlepen in mejo (bolj) presegel, ampak zdaj je, kar je. Če mi bo RAMa kdaj resno primanjkovalo, se bo že dokupil.
Na nov računalnik je kajpada traba namestiti kup softvera in po svoje je to čisto fino: nikjer ni ostankov raznih prejšnjih različic, registry ni poln navlake, vse krasno dela. Poleg tega izkoristim priložnost, da si omislim nove različice vseh programov, ki jih uporabljam. Novi Delphi je denimo videti zelo kul, sploh ker sem do zdaj uporabljal že malo priletno različico 7. Nekaj je kajpada tudi razočaranj – recimo Paint Shop Pro X ima še vedno zoprnega hrošča, ki ga je imela že prejšnja različica in na katerega sem takrat avtorje celo opozoril.
Je pa to nameščanje softvera po svoje tudi en velik dolgčas: miljavžentkrat je treba klikniti ‘next’, goro nastavitev je treba spraviti v stanje, kakršnega sem navajen … Verjetno najbolj moreč del je pa nameščanje predvajalnikov večpredstavnih vsebin. Te sicer v službi bolj malo uporabljam, sem in tja pa vendarle pridejo prav (resnici na ljubo predvsem za neslužbene potrebe, ampak če dobiš kako kozlarijo po e-pošti, jo je pač treba pogledati). Kar je moreče, je to, da imajo množice vrst datotek, ki jih ti predvajalniki znajo predvajati, neničelen presek, jaz sem pa tak picajzlast človek, ki hoče, da vsako vrsto datotek predvaja prav tisti program, ki sem si ga izbral, in ne tisti, ki sem ga namestil zadnjega. To pomeni, da moram pri namestitvi npr. Quicktima ugotoviti, katere vrste datotek že zna predvajati Winamp, in Quicktimu preprečiti, da bi se razglasil za privzeti predvajalnik zanje. Tu moram pohvaliti Real Player, ki pri namestitvi pokaže, kateri predvajalniki so trenutno prirejeni katerim vrstam datotek. Še bolj bi pa pohvalil Windows, če bi imeli to na kak praktičen način rešeno na nivoju operacijskega sistema, pa žal nimajo (čeprav nekaj se trudijo). Bomo videli, če bo Vista prinesla kako izboljšavo.
Morje je še vedno mokro
Do tega zaključka sem prišel za vikend, malo je le trajalo, da sem ga zapisal. Družbica petih smo šli taborit na Krk v kamp Zablače pri Baški. Verjetno tako zgodaj na morje še nisem šel in moram priznati, da mi je bilo prav všeč (bo treba še kdaj). Vreme je bilo prijetno toplo, obale pa niso oblegale nepregledne horde turistov, kar je v sezoni na Jadranu dokaj splošen pojav. Voda je bila sicer hladna in iti noter dokaj travmatično, a ko si se malo ogrel, je bilo čisto fino.
Taboril sem do zdaj samo enkrat v življenju, pa še to pred kakimi 15 leti, tako da je bil podvig tudi po tej plati nekaj novega. Vsekakor sem ugotovil, da so od moje prve tovrstne izkušnje šotori napredovali, kajti Jelkinega, v katerem sva spala tokrat, je bilo postaviti bistveno laže kot družinskega, v katerem smo spali takrat. No, najbrž je pomagalo tudi to, da je Jelka vedela, kako se stvari streže. Ravno višek udobja sicer spanje v šotoru ni, ampak za eno noč je čisto sprejemljivo, pa tudi malo dlje bi bržkone zdržal. Takisto ima svoje nevšečnosti bivanje v kampu – recimo to, da če moraš ob petih zjutraj odtočiti, lahko izbiraš med kolovratenjem čez pol kampa do stranišča (in še prej iskanjem ključa za dotično) in tem, da te kdorkoli utegne opazovati, ko to počneš pri bližnjem drevesu. Ampak tudi tovrstne težavice se preživijo.
Baška je prijetno mestece obdano s slikovitimi hribi. Z Jelko sva se povzpela kos poti na enega od njih, od koder je bil lep razgled. Ovekovečil sem ga sicer lahko le bolj klavrno (s telefonom), ker s seboj nisem vzel fotoaparata – čeprav čisto rad fotografiram, je namreč to vendarle breme, ki sem se mu tokrat želel ogniti.
Glede na to, da nisem ravno zgled družabnosti, me je malce skrbelo, kako mi bo ustrezala družba Jelkinih znancev. Izkazalo se je, da ne grizejo (eden je celo precejšnja faca, le njegova zmožnost uživanja alkohola je malce strah zbujajoča). Poleg tega pa nismo neprestano tičali skupaj, tako sva imela z Jelko dovolj časa zase. Skratka, tudi po tej plati se je zadeva dobro iztekla.