Mobilec da od sebe zvok, ki pomeni, da sem dobil SMS. Ker mi SMSov razen Jelke v glavnem nihče ne pošilja, se razveselim in pogledam, kaj ima povedati. Nakar ugotovim, da mi neka svojat ponuja melodije zvonjenja Robbija Williamsa, Siddharte in Eminema. Komaj čakam! Glede na to, da imam spamerje precej v želodcu, pokličem Mobitel, kjer mi pojasnijo, da so nadlegovalci Kitio mobile, pa tudi njihovo telefonsko številko mi dajo. Nemudoma pokličem zločesti Kitio mobile, kjer izvem, da so do moje telefonske številke prišli, ko sem se prijavil na ‘go boy’. Kaj to je, ne vem, prav gotovo se pa na zadevo nisem prijavil – spomnim se le, da sem se enkrat z nečesa takega odjavil (tudi s prijazno Mobitelovo pomočjo). No, kakorkoli že, obljubili so mi, da me bodo brisali iz svoje baze, tako da upam, da ne bom imel več težav z njimi.
Mesečni arhiv: november 2006
Na 17. LIFFe
Že celo večnost nisem šel v kino: zaradi pomanjkanja dobrih filmov, zaradi pomanjkanja ustrezne družbe in zaradi pomanjkanja časa. LIFFe je priložnost, da to vsaj malce nadoknadim. Filmov na rednem sporedu se namreč tudi zato ne spravim gledat, ker si toliko časa govorim, da se nikamor ne mudi, ker bodo igrali še naslednji teden, dokler ne nehajo igrati. Tile na LIFFe so pa zdaj ali nikoli, kar me prisili k ukrepanju.
Letošnji program je tak, da ni nobenega filma, za katerega bi rekel, da ga brezpogojno moram videti, pa kup takih, proti katerih ogledu ne bi nič imel. Odbral sem tele:
Prva dva zato, ker me Daljni vzhod in tamkajšnji filmi nasploh privlačijo, tretjega pa zato, ker je Lars von Trier tako znan režiser, da je prav sramotno, da nisem videl še ničesar njegovega (pa tudi kar zabaven zveni film).
Hotel sem si ogledati še Hvala, ker ne kadite in Volitve, pa kaže, da mi ne bo zneslo. Če bi organizatorji dve ali tri predvajanja, ki jih vsakemu filmu namenijo, bolj enakomerno razporedili po celotnem trajanju festivala, bi mi morda celo uspelo, tako pa bi šel lahko gledat edino Volitve v nedeljo dopoldne, ko se mi prav zares ne ljubi v Ljubljano, sploh ker bom šel isti dan zvečer gledat že drug film.
Legacy championship
V soboto se je v Kranju zgodil slovenski legacy championship, v nedeljo pa še v Gradcu avstrijski (in v Zagrebu hrvaški). Da sem se udeležil slovenskega, se razume samo po sebi, od sosedov smo šli pa v goste k Avstrijcem (zakaj k njim, pravzaprav ne vem, a ker mi je bilo precej vseeno, sem se pač pridružil onim, ki so nek razlog imeli).
Obakrat sem bil oborožen s survival advantagom, le da sem mu tokrat dodal črno za discard v upanju, da bo to pomagalo proti kombu in protiurokom (pa ni prav dosti).
Prvo dejanje: beden sem
V Kranju mi ni šlo, tako da sem tekmovanje končal na 16. mestu (od ~40) s tremi zmagami in tremi porazi. Zdi se mi, da za poraze nisem bil dosti kriv, ker jih je kratko malo povzročilo to, da so nasprotniki potegnili, kar so potrebovali, jaz pa ne. Po eni strani je to dobro, ker si tako ne morem kaj prida očitati (seveda se vedno da igrati bolje, ampak sumim, da v soboto to ne bi dosti pomagalo). A po drugi strani ni nič prijetno biti opomnjen, da pri magicu včasih pač nimaš vajeti v rokah sam, ampak si na milost in nemilost prepuščen Fortuni, za katero se ve, da zna biti prasica.
Na svoj račun je tokrat prišel Martin z iggy popom, katerega sem bil v Mariboru nalomil, kajti čeprav sem bil tokrat proti njemu bolje opremljen (z discardom), sem potegnil en prazen ništrc in nemarno izgubil. Poleg tega sta me premagala še Drot s svojim že legendarnim madnessom in Andrej s belo-modro-črnim weenijem (oba sta se na koncu uvrstila med prvih osem, tako da vsaj proti kakim neimetnikom pojma nisem izgubljal).
Drugo dejanje: še vedno sem beden, ampak manj od Avstrijcev
Spričo klavrnega uspeha v Kranju sem v Gradcu nameraval igrati kak drug kupček, a sem bil zvečer preutrujen in nisem imel volje, da bi ga sestavil. Tako sem z nekaj manjšimi popravki ostal pri sobotnem. Odrezal sem se nekoliko bolje kot prejšnji dan, namreč zmagal sem štirikrat in izgubil dvakrat. Žal pa je bilo to dovolj ravno za nehvaležno deveto mesto (spet od ~40). Zanimivo je, da sem porazil štiri Avstrijce in izgubil proti dvema Slovencema (ki sta se spet oba uvrstila med prvih osem).
V tistih dveh igrah, ki sem ju izgubil, se mi zdi, da nisem igral posebej dobro. Je pa to težko presojati, kajti za marsikatero odločitev v retrospektivi lahko rečeš, da je bila slaba, a če bi se bila stvari zasukale malo drugače, bi se bila lahko izkazala tudi za dobro. Konec koncev je prav možno, da se v igrah, ki sem jih dobil, nisem odločal nič bolje, a so bile pač okoliščine take, da so se moje odločitve izkazale za pravilne in sem zmagal. Vseeno bi rekel, da sem v izgubljenih igral naredil nekaj nepotrebno tveganih potez.
Na koncu smo jo Slovenci Avstrijcem prav dobro podkurili: na prvih štirih mestih so bili trije naši (tudi prvi in drugi), na prvih dvanajstih nas je bilo pa kar osem. Nekoliko nevšečno pri vsem skupaj je le to, da so bili trije najbolje uvrščeni Slovenci Štajerci in ne Gorenjci. Se bomo morali na našem koncu v prihodnje bolj potruditi.
Prijetno delovno okolje
Nasproti moje pisarne en tip z motorko žaga steno. Nadvse slikovito in nič manj blagozvočno. Da ne omenjam, da se tovrstne reči dogajajo že kaki dve leti, pa naše nadstropje še vedno ni prenovljeno. Grrr!