Če me ne doleti kaka nova zanimiva jabolčna izkušnja, bo tole zadnji zapis o macu. Tokrat bo beseda tekla o programih in kaj posebej lepega žal ne bom mogel povedati. Seveda ne dvomim, da za maca obstaja kup krasnih programov (po grafičnih in namiznozaložniških slovi), vendar sam lahko sodim le o tistih, ki jih uporabljam, in ti so bolj klavrni.

Med pisarniškimi programi gotovo kraljuje Microsoft Office in v Windows mu prav veliko ne morem očitati. OpenOffice je sicer menda spodoben tekmec (moje izkušnje so drugačne, a jih je za kakršnokoli tehtno sodbo premalo), toda izdelek malega mehkega ima znatno prednost že zaradi razširjenosti in posledično preproste izmenjave datotek (OpenOffice Microsoftove datoteke sicer zna tako odpirati kot shranjevati, a to ne deluje zadovoljivo). Kar Microsoft Office obstaja tudi za mace, sem se kajpak odločil zanj. Macovska različica ponuja večino zmogljivosti okenske, a uporabniški vmesnik je žal bolj neroden: sestavljen je iz več ločenih oken, ki nikakor nočejo ostati na mestu, tako da jih moram stalno prestavljati. Word se poleg tega precej rad sesuje, Excel je pa nemarno počasen. Edino s PowerPointom nisem imel težav – dokler nisem datoteke, narejene na macu, prenesel na PC z Windows, kjer so se z njo zgodile čudne reči (kateri PowerPoint je tega kriv, je pa seveda nemogoče reči).

Okenski Microsoft Office vsebuje tudi Access, program za delo z bazami podatkov, macovski pa ne, zato sem se zatekel k OpenOfficu. Ugotovil sam, da je OpenOffice Base neznansko počasen. In kar je posebej neumno – ena najpočasnejših operacij je zapiranje tabele (ne da bi jo kakorkoli spremenil). Grrr! Pa to, da je tabeli, ko je enkrat ustvarjena, nemogoče dodati primarni ključ, tudi ni fino (pri dodajanju bedasti program najprej poizkusi zbrisati prejšnji ključ in če ta ne obstaja, se operacija konča z obvestilom o napaki).  Base je tesno povezan s Calcom, OpenOfficovo elektronsko preglednico, ki mi je tudi kravžljal živce. Ima namreč grdo navado, da vsebine celic, ki se mu zdijo podobne datumom, brez opozorila pretvori v datume – ne samo pri prikazu, ampak tudi v datoteki, kamor jih shrani. Če se vsebine teh celic v resnici imena genov, to človeku lahko pošteno pokvari dan. Težave z OpenOfficom najbrž niso povezane z macom, a ko sem že ravno pri bentenju nad softverom, sem si moral dati duška.

Naslednja vrsta programa, ki jo pogosto uporabljam, je urejevalnik neoblikovanega besedila. V Windows mi odlično služi Notepad++, na macu pa pretežno uporabljam Smultron. Ta je malček hroščat (kar posebej pride do izraza pri velikih datotekah) in glede na to, da ga avtor ne razvija več, bo tak tudi ostal. Poleg tega so njegove zmožnosti iskanja po besedilu z regularnimi izrazi za moje potrebe včasih nekoliko preskromne. V primerih, kjer se Smultron ne obnese, se tako zatečem k TextWranglerju, ki je v večini pogledov boljši. Žal pa je slabši v enem zame zelo pomembnem: ne upošteva sistemskih nastavitev bližnjic za pomikanje po besedilu, o katerih sem govoril tule.

Za programiranje (v Javi) navadno uporabljam Eclipse, ki obstaja za več operacijskih sistemov, tako da na tem področju težav nisem pričakoval. A sem se uštel – Eclipse za mace ima dve hibi, ki sicer nista usodni, sta pa še kar nadležni (sploh dokler se ju človek ne navadi). Prva je počasnost uporabniškega vmesnika. Že samo pomikanje po besedilu je rahlo zatikajoče se, sploh pa to pride do izraza pri preimenovanju spremenljivk z refactoringom, ki se dogaja z ledeniško počasnostjo. Druga hiba pa je nemarna zmazanost črk, ki je posledica njihovega štorastega glajenja. Ta se načeloma ne tiče samo Eclipse, a iz meni neznanega razloga posebej prizadene proporcionalne pisave, ki se uporabljajo pri programiranju. Črke gladita tako Windows kot OS X, a Windows si pri tem prizadeva poravnati jih s točkami na zaslonu, OS X se pa na to požvižga. Kakšne so posledice, se lepo vidi tule.

V Windows za delo z datotekami uporabljam izvrstni Total Commander. Njegov najboljši macovski približek je DiskOrder, ki je bržkone odličen program, le meni ne dela, kot bi moral. V programih, ki temeljijo na dveh vzporednih seznamih datotek (kakršna sta Total Commander in DiskOrder), je verjetno najpogosteje uporabljana tipka tabulator, ki preklaplja med tema dvema seznamoma. A kdove zakaj ta tipka meni ne dela (pa tudi kake druge, ki bi opravljala to nalogo, nisem našel). Tako se moram zadovoljiti z muCommanderjem, ki je program iste vrste, le manj zmogljiv.

Za konec naj navedem še en program, ki na macu dela bolje. To je Weka, zbirka orodij za strojno učenje, ki se na macu obnaša enako kot v Windows – z eno (kar pomembno) razliko. Weka je javanski program in količina podatkov, ki jih lahko obdela, je omejena z količino pomnilnika, ki ga je mogoče razervirati za javanski navidezni stroj. V Windows je meja okrog 1,5 GiB, kar je posledica tega, da mora biti rezervirani pomnilnik v enem kosu, Windows pa pomnilnik očitno z nečim nasmeti, tako da večjega kosa ni mogoče najti. Ta težava se ne bi smela pojavljati v 64-bitnih Windows z 64-bitnim javanskim navideznim strojem, ampak kolikor se spomnim, se meni je. No, na macu se mi ne.

Poleg naštetih programov redno uporabljam še spletni brskalnik (Safari), program za elektronsko pošto (Mail) in koledar (iCal). Safari je povsem zadovoljiv (spletni brskalniki  so itak vsi več ali manj enaki), Mail in iCal sta pa tudi v redu – pod Windows uporabljam Outlook, ki je zmogljivejši, a Mail in iCal niti nista mišljena kot njegova tekmeca (in dodatne zmogljivosti Outlooka kaj dosti itak ne izkoriščam).

OS X (10.6.4) je zelo spodoben operacijski sistem, nad katerim kakih resnih pripomb nimam (isto ne velja za programe zanj, a o tem naslednjič). Ker pa sem prejšnjič omenil, da so mi Windows (7) le bolj všeč, je prav, da povem nekaj besed o razlikah med operacijskima sistemoma. Pisal bom izključno z uporabniškega vidika, saj se na njuno drobovje ne spoznam (obema sem malce že pokukal pod kožo, a je bilo tega premalo za kakršnokoli resno sodbo).

Razlika, ki prva pade v oči, je seveda videz. OS X je povečini siv (srebrn) in se mi zdi v primerjavi z Windows malček dolgočasen, njegov dock (ustreznik okenski opravilni vrstici) pa rahlo kičast. A oboje je stvar okusa in ni preveč pomembno.

Naslednja dokaj očitna razlika je, da ima OS X na vrhu zaslona stalno prisoten meni, katerega leva stran je naseljena z menijskimi postavkami trenutno uporabljanega programa, desna pa z zadevami, ki jih v Windows najdemo na desni strani opravilne vrstice. To je dokaj posrečeno, saj programi povečini nimajo tako obsežnih menijev, da bi zasedli vso širino zaslona, zato je v Windows desna stran menijev pogosto neizkoriščena, medtem ko je prostora v opravilni vrstici pogosto premalo. Zmaga za OS X.

Med najpogosteje uporabljanimi elementi operacijskega sistema sta bržkone opravilna vrstica v Windows in njen ustreznik dock v OS X. Oba vsebujeta trenutno odprte programe in na oba se da pogosto uporabljane programe prilepiti, tako da so njihove ikone vedno prisotne in lahko programe poženemo kar od tam. Ima pa dock eno tečno lastnost: iz njega se ne da razbrati, ali ima nek program odprtih več oken (ali pa vsaj jaz tega ne znam), zato včasih kako okno “izgubim”. Pa tudi če vem, da ima program odprtih več oken, niso tako enostavno dostopna kot v Windows. Če je v okenski opravilni vrstici dovolj prostora, se vsako okno vidi ločeno, če ga ni, je pa treba le kazalec miši podržati na ikoni programa, da se nad njo pojavijo pomanjšane različice oken. V OS X je treba na ikono dolgo pritisniti, nakar se zaslon rahlo zatemni in se po njem razporedijo okna izbranega programa. Za to operacijo človek porabi le sekundo ali dve več, vendar ni tako naravna in nevsiljiva kot njena okenska ustreznica. Na tem področju dam prednost Windows.

Še ena stvar, ki je v OS X tečna, je delo z okni. Velikost okna se da spremeniti le, če ga zagrabiš za desni spodnji vogal, kar je nekoliko omejujoče. Maksimiziranje je pa nepredvidljivo, saj se okno raztegne na velikost, ki se zdi maksimalna njemu – včasih je to čez cel zaslon, včasih pa tudi ne. To dvoje je posebej nadležno, ker večkrat preklopim z zunanjega zaslona z veliko ločljivostjo na prenosnikov zaslon z manjšo. Takrat se rado zgodi, da se spodnji rob kakega okna znajde pod dockom ali celo izven zaslona, kjer je njegov spodnji desni vogal težko zagrabiti, maksimiziranje pa ne da vedno želenega učinka. V Windows se s tovrstnimi težavami ne srečujem, tako da jim moram spet dati prednost.

Razlike, ki sem jih naštel do zdaj, so dokaj drobne in v nekaterih primerih je boljšost enega ali drugega operacijskega sistema stvar okusa. Bi si pa drznil trditi, da pri oknu za odpiranje/shranjevanje datotek ni tako. V Windows je namreč v tem oknu moč postoriti osnovne operacije, kot so brisanje, preimenovanje in kopiranje/prestavljanje datotek, kar je hudo praktično in za OS X ne velja. Poleg tega je pot do datoteke v Windows niz, ki ga je mogoče kopirati iz enega okna v drugo. To je prikladno, kadar z več programi delam v isti mapi, saj je do nje treba priklikati le enkrat, potem pa lahko najdeno pot skopiram v druge programe. In živcira me, da OS X map ne prikaže na začetku seznama datotek, ampak jih obravnava enako kot datoteke (če so razvrščene po abecedi, so mape, ki se začno z neko črko, pri datotekah, ki se začno z isto črko). Zagovarjati je moč oba načina, ampak glede na to, da je pri iskanju datoteke ponavadi treba klikniti več map in le eno datoteko, se  zdi smiselno mape postaviti na začetek. Zmaga za Windows.

Nastavitve so v Windows posejane vsepovsod – sploh od Windows Vista dalje so stvari zmedene (to trdim kljub temu, da mi je bila Vista sicer všeč). V OS X so urejene preprosto in pregledno (je pa treba priznati, da jih je najbrž malo manj). To v precejšnji meri velja tudi za nastavitve posameznih programov, ki se skoraj vedno najdejo v prvem meniju pod imenom Preferences (v Windows ne kraj in ne poimenovanje nista enotna). Tukaj OS X vodi.

Za konec naj omenim še nameščanje in odstranjevanje programov. V Windows znajo biti namestitveni programi s klikanjem Next malce nadležni (in nekatere uporabnike morda celo zbegajo), v OS X je pa večino programov treba le zagrabiti in povleči v mapo Applications. Res pa je, da to pri programih, ki v osnovi niso pisani za OS X, včasih ne deluje najbolje. Do sem bi morda lahko dal prednost OS X, zalomi pa se pri odstranjevanju programov. Windows pri tem pomagajo in čeravno odstranjevanje včasih kaj pusti za sabo, povečini kar deluje. V OS X uporabnik program iz mape Applications preprosto izbriše, a poloviti datoteke, ki jih je (morda) pustil drugje po datotečnem sistemu, zna biti težavno. Obstajajo sicer programi, ki pri tem pomagajo, a njihove učinkovitosti še nisem preveril. Bi pa rekel, da mi je okenski način ljubši.

Pod črto imamo štiri zmage za Windows in dve za OS X. Kljub temu ne morem trditi, da so Windows prav hudo boljši, in čeravno sem si prizadeval za objektivnost, je mojo sodbo gotovo obarvala navajenost na Windows in moj način dela (pri katerem morda kake čudovite lastnosti OS X ne pridejo do izraza).

Že celo večnost nisem nič napisal v blog, ampak obljubim, da sem bom poboljšal – vsaj za nekaj časa. Kot rečeno v nemški službi uporabljam macbook in hardversko sem z njim zadovoljen: o samem prenosniku sem pisal tule (mnenja do danes nisem spremenil), o miši tule (kretnje, ki v brskalniku pomeni naprej/nazaj, sem se navadil, tako da me moti samo še velikost, ki pa je stvar okusa) in o zvočnem vhodu tule (še vedno menim, da je smotan). Malo manj pa sem zadovoljen s softverom. Razlogov za to je več. Prvi je gotovo, da sem navajen na Windows in me motijo stvari, ki so drugačne. Drugi je najbrž, da za razne skrite bombončke OS X (to je macovski operacijski sistem) ne vem, ker z njim še ne delam dovolj dolgo. Tretji je pa morda, da OS X in programi zanji niso čisto dorasli Windows. Slednje je odvisno od tega, kaj človek z računalnikom počne, a moja izkušnja je vsekakor taka. Ampak o tem bom spregovoril kdaj drugič, danes bom pa malo bentil čez macovsko tipkovnico in kombinacije tipk.

Prva stvar, ki jo človek opazi, je, da macovska tipkovnica nima tipk home, end, page up in page down. Nič ne dvomim, da Apple meni, da te tipke niso potrebne (in kajpak ima prav – tipkovnico se da narediti tudi s samo dvema ne-ravno-tipkama), ampak meni se močno zdi, da je bolj praktično imeti jih kot ne. Ta pomanjkljivost me sicer dosti ne prizadene, ker pretežno uporabljam zunanjo slovensko PCjevsko tipkovnico. Ki se razlikuje od slovenske macovske tipkovnice, najbolj v tem, da je PCjevska vrste qwertz, macovska pa qwerty. Kako je Applu uspelo ustreliti tega kozla, si ne znam predstavljati. K sreči se softverska podpora za slovensko PCjevsko tipkovnico najde na internetu, obstaja pa tudi odličen in zastonj program za urejanje tipkovnic (ki sem ga potreboval, ker je ona tipkovnica z interneta malček pomanjkljiva).

Naslednja težava, ki mi je kravžljala živce, so tipke in kombinacije tipk za premikanje po besedilu. Recimo home in end te v Windows prestavita na začetek ali konec vrstice, v OS X pa na začetek ali konec besedila. Takih razlik je še več in ker so to reči, ki jih uporabljam nenehno in brez razmišljanja, sem se nenehno tudi motil. Če bi želel, bi se sčasoma na macovski način najbrž navadil, a potem bi imel težave v Windows, ki se jim nikakor nisem nameraval odreči. K sreči so tovrstne kombinacije tipk v OS X nastavljive (hura za OS X). Tule je na voljo podrobna razlaga in datoteka z okenskimi kombinacijami tipk (ki sicer ne delujejo brezhibno – avtorju sem poslal popravek, ampak ga ni objavil). Še ena težava je bila, da ima mac tipko command, ki ima zelo podobno vlogo kot control na PCjih, kar pomeni, da sem denimo za shranjevanje datoteke moral pritisniti command-s namesto control-s. Ta težava se je izkazala za zelo enostavno rešljivo – v sistemskih nastavitvah sem tipki control preprosto določil funkcijo command. Zdaj mi tipke v OS X živce kravžljajo bolj redko, čeprav se sem in tja še vedno zgodi, da se kak program obnaša nekoliko po svoje.