Revelation Space, Redemption Ark in Absolution Gap so trilogija britanskega avtorja Alastairja Reynoldsa (hm, vsaj do zdaj sem ga imel za britanskega, ampak očitno že precej let živi na Nizozemskem – kaj pa vem, kam bi ga vtaknil). Začne se z arheološkim izkopavanjem ostankov nezemeljske civilizacije, ki je iz neznanih razlogov izumrla. Glavni arheolog je prepričan, da je bila iztrebljena in da podobna usoda grozi tudi človeštvu. Seveda se izkaže, da se ne moti – in za povrh postreže še z razlago Fermijevega paradoksa.

Vesolje, v katerm se knjige odvijajo, je precej domišljeno. Kar mi je posebej všeč, je, da si bralec za tehnološke izmisleke – vsaj človeške – po večini lahko vsaj približno predstavlja, kako naj bi delovali, in da se zdijo verjetni. To med drugim pomeni, da ni potovanj z nadsvetlobno hitrostjo, ki jih pisatelji vse preradi uporabljajo, da se izognejo zapletom, ki jih prinašajo desetletja trajajoča medzvezdna potovanja.

Vtisi o človeški plati so žal mešani. Nekateri liki so zelo zanimivi ter se s časom spreminjajo in razvijajo. Drugi pa niso najbolj prepričljivi in kar nekaj dejanj je slabo motiviranih, malo verjetnih. Se mi zdi, da ze tem trpita predvsem drugi dve knjigi.

Zgodba je velikopotezna in začinjena s primerno količino podrobnosti, da bralca pritegne. Nekateri elementi so sicer malenkost privlečeni za lase, vendar ji nasploh v prvih dveh knjigah ne morem dosti očitati. V zadnji se pa na žalost nekoliko vleče in konec je … nezadovoljujoč. Vsaj zame – po skoraj 2.000 straneh sem si želel katarze, pa je nekako ni hotelo biti. Kljub hibam moram reči, da je trilogija precej dobra – priporočam.