Pred slabim mesecem se je v Predjami že petnajstič zapored zgodil Erazmov viteški turnir, bržkone največja srednjeveška prireditev pri nas. Že nekaj let sem si ga želel obiskati, ampak je bil v tistem času vedno nekdo od naju z Jelko odsoten. Letos sva bila doma oba in kjub temu, da je bil doma še nekdo tretji (namreč Ajda), sva sklenila, da si ga greva ogledat. Ker imava že tako težave zgodaj se spraviti na pot, z otrokom je pa to še težje, sva se odločila, da greva tja prejšnji dan in prespiva na bližnji turistični kmetiji. Na kmetijo sva jo primahala popoldne, se namestila v nič-posebnega sobi in si privoščila spodobno večerjo. Deloma sva jedla v izmenah, ker je Ajda hotela najino pozornost, ampak prehudo ni bilo. Po večerji sva jo nato mahnila k Predjamskemu gradu (pred katerim se je odvijal turnir), saj so se stvari začele že na predvečer glavnega dogodka.

Ko so naju pri vhodu napotili parkirat nekam po strmem, razdrapanem in ne najkrajšem makadamu, naju je malo zakrbelo, kako bova do gradu spravila voziček. A k sreči se je izkazalo, da s parkirišča do gradu pelje krajša pot, tako da sva bila kmalu tam. Priča sva bila nočnemu napadu na grad, od katerega pa nisva imela kaj dosti, saj je bilo dogajanje mizerno osvetljeno. Bolje so se videli požiralci ognja in opletalci z raznimi gorečimi zadevami, med drugim tudi meči, a me nobeni od njih niso ravno navdušili. Malce sva se še sprehodila naokoli in prisluhnila srednjeveškim glasbenikom, nato pa sva krenila nazaj, saj je bila ura pozna in pričakovala sva, da bo nekaj časa potrebnega še za prepričevanje Ajde, naj zaspi (nisva se zmotila, a je treba priznati, da je bila dokaj pridna).

Naslednje jutro so naju na kmetiji lepo nakrmili in napojili s sveže pomolženim mlekom, potlej pa sva krenila nazaj pred grad. Tam se prav dosti nisva razgledovala, saj sva si želela zagotoviti dobro mesto za ogled turnirja. Turnirskemu prostoru se načeloma da priti dokaj blizu, a ne z vozičkom. Vseeno sva si našla kar posrečen kraj, pa še Ajda je bila nadvse kooperativna in je spala (takrat je bila en mesec mlajša – zdaj bržkone ne bi več).

Dogajanje se je začelo z novim napadom na grad. Gospodarja gradu Erazma je v imenu avstrijskega cesarja napadal tržaški glavar Gašper Ravbar (o ozadju dogajanja je moč prebrati tule). Najprej so na grad streljali s topom, nato so srečo poizkusili lokostrelci, nazadnje pa še pehota. Erazem je odgovarjal z bombardami – verjetno nečim takilim. Ker je imel Erazem več uspeha kot oblegovalci, se je Ravbar odločil izstradati ga. A tudi to ni šlo, saj iz Predjamskega gradu vodi v Vipavsko dolino podzemni predor, po katerem so se obleganci lahko oskrbovali s hrano. Bilo pa je med obleganjem obema stranema dolgčas, zato sta se poveljnika dogovorila, da bosta priredila viteški turnir. In ker si je Ravbar mislil, da cesar ne bi bil zadovoljen, če bi izvedel, da se tako kratkočasi s sovragom, sta se tudi zmenila, da bosta o dogodku molčala, zato zgodovina zanj ne ve.

Pred turnirjem je zbrane kratkočasil dvorni norček, ki je bil kar zabaven. Svojo spretnost so pokazali tudi metalci zastav, precej številčna italijanska skupina glasbenikov ter mladeničev, ki so vihteli in metali zastave. Očitno je to početje, ki res ima korenine v srednjem veku in je videti posebej priljubljeno v Italiji. Da bi bili vitezi bolj motivirani, so izbrali tudi najzalejšo grajsko gospodično, za roko ketere se bodo potegovali. Ta izbor je bil dokaj humoren in se je delal norca iz raznih izborov misic (med drugim tudi s promocijskim konjem, ki ga bo jahala zmagovalka), ampak moram priznati, da se mi je kljub nesrednjeveškosti zdel kar posrečen.

Potlej pa so vitezi pljunili v roke, zgrabili orožje in ščite ter se udarili. Žal je približno istočasno začelo tudi deževati – in to kar močno. Za povrh pa se je še Ajda začela dreti, saj je bila lačna in potrebna previjanja. V nalivu ji žal nisva mogla pomagati, saj sva komaj njo, prtljago in sebe ščitila pred močo (sebe ne preveč uspešno). Mokra in premražena sva jo tako – čim je dež malo popustil – popihala domov. Na prvem odmikališču sva se preoblekla v suha oblačila in za prvo silo nahranila Ajdo, a z Erazmovim viteškim turnirjem sva zaključila. Bil nama je všeč in bi si ga nekoč rada ogledala malce temeljiteje, a bova s tem počakala, da nama podmladek malo zrase.