Pred dobrim tednom sta v Nemčijo spet prišli moji dekleti. Ko sem ju pobral na letališču, sem pri Ajdi najprej opazil dvoje: da je zrasla in da ne mara kaj dosti zame. Glede na to, da se dva meseca (več kot tretjino njenega življenja) nisva videla, nič od tega dvojega ni hudo presenetljivo, me pa drugo kajpak ni ravno razveselilo. Od takrat so se stvari izboljšale in z Ajdo se spet v redu razumeva – dokler z njo pravilno ravnam. Ajda za pravilno ravnanje šteje, da jo vzamem v naročje obrnjeno stran od mene, da lahko opazuje dogajanje okrog sebe. Potem mi je na voljo dvoje: da se sprehajam po stanovanju (Ajda najraje gleda Jelko in promet pod oknom) ter da ji ponujam razne predmete, ki jih navdušeno grabi in si jih tlači v usta. No, pa v kenguruja jo lahko naložim in grem z njo na sprehod. Če počnem karkoli drugega, se je do danes kaj hitro začela usajati, danes je pa izredno dobre volje in sva nekaj časa lepo sobivala na postelji, ne da bi se z njo preveč ukvarjal. Nič novega pa ni, da podmladka na noben način ne morem uspavati – poizkusi ponavadi izzovejo dretje. Uspavanje tako ostaja Jelkina domena, pa tudi njej ne gre vedno najbolje od rok (in drugih delov telesa). Ravno zdajle me je denimo nagnala tole tipkat v kuhinjo, da sta v dnevni sobi / spalnici mir in tema (iz zvokov, ki prihajajo od tam, je očitno, da ukrep ni zalegel).

Sicer opažam, da je Ajda od zadnjega snidenja v vseh pogledih napredovala. Z rokami je precej spretna in uspešno zagrabi karkoli, kar ni preveliko ali pretežko. Zna se kotaliti, tako da je treba paziti, da se ne skotali s postelje. Ima dva zobka, s katerima včasih kar fino ugrizne. Jé kašice in tudi kaj drugega, čeprav gosta hrana včasih terja nekaj prepričevanja – Jelka je pri tem uspešnejša od mene. Ponavadi pokusi tudi vse, kar jeva midva, in moje bržkone najuspešnejše krmljenje je bilo, ko mi je med večerjo sedela v naročju in jedla mojega lososa. Nabor zvokov, ki jih zna dati od sebe, se je precej razširil – posebej takrat, kadar se (zmerno) huduje, je slišati skoraj, kot bi govorila. Skratka, deklič je postal bolj zanimiv in interaktiven, kot je bil ob zadnjem snidenju, je pa treba priznati, da tudi nekoliko bolj naporen. Kaj šele bo …