Vse pogosteje opažam, da ljudje v e-pisma napišejo LP namesto lep pozdrav. Kako naj pošiljatelju verjamem, da s pozdravom misli vsaj približno resno, če se mu ga ne ljubi niti izpisati? Pa nočem reči, da od ljudi pričakujem, da me bodo ne vem kako iskreno pozdravljali, ampak če me ne, potem jim tudi LP ni treba napisati. Sploh mi gredo razne vljudnostne puhlice na živce, kajti če je neka beseda v večini primerov izrečena, ne da bi bila za njo prijazna misel, potem prijazne misli z njo ne moreš več izraziti.
Dvignjena rokca – men gre tud to na živce. Ampak na prvem mestu gnilopisa imam pa en drug umotvor. Primer:
Blahblahblah *žveplena kislina* blah blahblah *strela* blah *grom* blahblah. Blah!
Pa brez zamere.
Tega “pa brez zamere” jaz ne razumem. Najprej spljuvajmo, ogrizimo in prežvečimo, potem bi pa radi še lepi izgledali?
Nope. Ne razumem.
Pa brez zamere 🙂