Letos je minilo 600 let od slavne bitke pri Azincourtu (v tistih casih se mu je reklo Agincourt) v stoletni vojni med Francijo in Anglijo. V njej je Henrik V z utrujeno, lačno in ne najbolj zdravo angleško vojsko nalomil Francoze, ki so bili v boljšem stanju in številčno bistveno močnejši (koliko, se sicer zgodovinarji ne morejo zediniti). Zasluge za to gredo preveliki francoski samozavesti in slabi organizaciji, blatnemu terenu, ki je upočasnil in utrudil težko oklepljene in oborožene Francoze, da so jih angleški lokostrelci lahko v miru naluknjali, pa še kaj bi se našlo (ravno sem se lotil knjige, kjer bom o tem izvedel več). Zgodovinski navdušenci vsako leto pripravijo uprizoritev te bitke in spričo obletnice je letos v načrtu posebej imenitna – v Azincourtu naj bi se zbralo okrog 800 ljudi v srednjeveški opravi.

Kot sem pisal ravno prejšnjič, so mi taki dogodki precej všeč, zato sem sklenil, da gremo letos na počitnice v Francijo in obiščemo Azincourt – do sem vse lepo in prav. Malo je sicer mojemu načrtu v napoto, da se letos poleti lotevamo gradnje hiše, ampak ne preveč: projekt za izvedbo gradnje je namreč več ali manj končan in včeraj sem na Eko skladu oddal vlogo za subvencijo pasivne hiše, zidarji pa pred avgustom ne bodo stopili v akcijo. A nastopil je še en zaplet – izkazalo se je, da ima Jelka v tem času obveznosti, zaradi katerih v Francijo ne more. Tu pa nastopi itje z glavo skozi zid iz naslova – če nekaj načrtujem, sem namreč sila nesrečen, ako se mi načrt izjalovi, zato sem sklenil iti na pot sam z mladičema. Jutri zjutraj bomo tako krenili proti Franciji. O naših dogodivščinah bom – kot ponavadi – poročal po Twitterju.