O izbiranju oken sem se že razpisal, pred novim letom so nam jih pa tudi vgradili. V ta namen sva z Jelko morala rešiti preostala dva problema: barvo in zasteklitev večjih oken, ki zahtevajo 6-mm stekla. Odločila sva se za temnosivo barvo (za kar je med prodajalci gradbenih reči priljubljen izraz antracitna). Tako so okna barvno usklajena s streho in imava pri barvi fasade (glede katere se še nisva zedinila) proste roke. Temna barva funkcionalno ni najboljša, saj se taka okna poleti bolj grejejo ter posledično raztezajo in krčijo, kar krajša njihovo življenjsko dobo. A kot prav hudo težavo tega nihče ne izpostavlja in prodajalci dajo na taka okna enako garancijo kot na bela – 10-letno. Nebela okna so tudi za dobrih 10 % dražja (končna cena za naju je bila 10.027 EUR), vendar se mi zdi, da bela naredijo cenen vtis, pa tudi barvno ne bi bila usklajena z ničemer, saj bele fasade ne bomo imeli. Zasteklitev večjih oken se je pa rešila presenetljivo enostavno. Problem je bil, da so mi pri izbiranju oken rekli, da je skupna debelina zasteklitve pri oknih Rehau Geneo lahko do 52 mm, kar je tudi podatek, ki ga najdem na spletu. Ker naj bi bila pri izbrani zasteklitvi medstekelna razdalja 18 mm, je skupna zasteklitev s 4-mm stekli debela 3 x 4 mm + 2 x 18 mm = 48 mm, s 6-mm stekli pa 3 x 6 mm + 2 x 18 mm = 54 mm, kar je preveč. A pri GVT so zdaj dejali, da je zasteklitev lahko debela 54 mm, tako da sva okna naročila pri njih in najverjetneje tako zasteklitev tudi dobila (izmeril je sicer nisem).

Okna je mogoče vgraditi na presenetljivo veliko načinov:

• Včasih so se vgrajevala na sredo špalet, pri čemer je nastal grd toplotni most – skozi špalete je toplota precej neovirano prehajala iz hiše na plano (puščica na spodnji sliki 1).
• Ko so postale moderne pasivne hiše, je bilo to kajpak treba popraviti, kar se najbolj temeljito stori tako, da se okna vgradijo v toplotno izolacijo (slika 2). To toplotni most zaradi vgradnje povsem izniči (je pa toplotni most kajpak tudi samo okno, saj je precej manj izolativno od denimo 20 cm EPS, ampak temu se ni mogoče izogniti). Vendar so sodobna okna s troslojno zasteklitvijo težka in jih je kakovostno vgraditi v izolacijo zafrknjeno. Zaradi tega se ta metoda uporablja pri lesenih (montažnih) hišah, kjer je namenska izolacija prepletena z lesom, ki je nosilen in tudi kolikor toliko izolativen. Pri zidanih hišah pa ne vem, da bi že kdo našel res zadovoljivo rešitev za takšno vgradnjo.
• Dandanašnji je uveljavljen način vgradnje na zunanji rob špalete (slika 3). To toplotni most zmanjša, čeprav na robovih okvirov ostaja linijski stik med neizoliranim zidom in hladnim zunanjim zrakom.
• Še nekoliko boljša rešitev je, da se špalete oblečejo v 3 cm XPS (več menda ni dobro, ker se potem okna težko vgradijo dovolj trdno).  Če se fasadna izolacija še malo potegne čez okenske okvire, je pa to že domala enako dobro kot vgradnja v samo izolacijo (slika 4).

Mi imamo okna vgrajena na zadnji način. Ali bomo toplotno izolacijo potegnili čez okenske okvire, še nisem prepričan, ampak načrt je tak. Zdi se mi, da bi se to najlaže storilo tako, da bi okna štrlela za debelino fasadnega lepila čez zid (verjetno je smiselno 0,5-1 cm). Tako bi namreč toplotna izolacija lepo legla nanja, sicer si pa predstavljam, da bo brez nekaj telovadbe pri izdelavi fasade tam vmes špranja. A monterji iz GVT so mi zagotovili, da se ta stik pri izdelavi fasade uredi brez težav, in so okna vgradili poravnana z zidom. Ker o izdelavi fasade nimam pojma, dopuščam, da imajo prav, tako da se o tem z njimi nisem prerekal.

Še dve posebosti sta pri oknih do tal in pri žaluzijah. Nad betonsko ploščo bo pri nas še dobrih 20 cm toplotne izolacije, tlaka in talnih oblog, za kolikor morajo biti od plošče dvignjena tudi okna. A kaj dati podnja? Ker je zaželeno, da so na notranji strani talne obloge položena čisto do oken, je najbolje, da uporabimo nekaj, kar ni širše od oken (kar izključi večino zidakov). Ponudniki oken imajo rešitev – plastične razširitvene profile, ki so precej podobne okenskim okvirom in niso predragi. Pri žaluzijah pa je problem ta, da omarice za žaluzije nadomestijo znaten del fasadne izolacije, ker pomeni, da je ta tam tanjša in spet dobimo toplotni most. Nam je projektant predvidel 4 cm tanjše preklade, tako da smo nastali zob zapolnili z izolacijo – bakelitno, ki ima toplotno prevodnost le 0,21 W/(mK). 4 cm je kar primerna debelina, saj omogoča, da se okna v preklado privijačijo brez dodatnih nosilcev. Poleg tega bomo omarice za žaluzije od oken odmaknili, koliko bo mogoče, in v nastalo odprtino spet dali toplotno izolacijo – bodisi bakelitno, ki je najbolj izolativna, ali iz XPS, ki je trdnejša in se nanjo omarice morebiti laže pritrdijo.

Okna je koristno vgraditi po smernicah RAL (če želiš subvencijo Eko sklada, pa kar obvezno). To pomeni, da se toplotno izolira prostor med okenskimi oviri in špaletami (mislim, da se mu reče rega), da se ta prostor z notranje strani zaščiti s parno zaporo, tako da v izolacijo ne vdira vlaga, in da se z zunanje strani zaščiti z nečim, kar ne prepušča vode (tako da v izolacijo ne pride dež), prepušča pa paro (tako gre vlaga – če je v izolacijo kaj vendarle pride – lahko tudi ven). To je smiselno takrat, kadar je vlage v hiši več kot zunaj, a pozimi, ko je toplotna izolacija pomembna, to načeloma velja, saj ima zrak zunaj zaradi nižje temperature absolutno manj vlage (tu je pomembna absolutna in ne relativna vlaga). Vgradnja RAL se lahko naredi na vsaj tri načine:

• Klasični način je, da se rega napolni s purpeno, ki mora biti trajno elastična (mehkocelična), sicer sčasoma zaradi temperaturnega raztezanja in krčenja okenskih okvirov neha tesniti. Nato pa se stik med okvirom in zidom na notranji in zunanji strani zatesni s trakom – znotraj s parozapornim, zunaj pa s paroprepustnim.
• Naslednji način je z letvicami, ki nadomestijo trak – te letvice se nalepijo na obe lici okenskih okvirov, njihove na okvir pravokotne izrastke pa znotraj pokrije omet in zunaj zaključni sloj fasade. O tem, kako se ta način primerja s klasičnim, so mnenja deljena  – včasih tudi na precej ognjevit način (ampak verjetno je čisto v redu).
• Tretji način pa je s predstisnjenim trakom – to je trak, ki se nalepi po obodu okenskih okvirov in se v regi sam razširi, tako da jo v celoti zapolni. Trak ima že sam po sebi na obeh straneh oken ustrezne paroprepustne lastnosti. O tem načinu sem prebral več slabega kot dobrega – v teoriji je menda v redu, v praksi pa naj bi bilo okna z njim težko vgraditi kakovostno.

Pri nas je GVT uporabil klasični način s trakom. A ko sem monterje opazoval pri delu, sem opazil, da na obeh straneh uporabljajo enak trak, kar me je nekoliko vznemirilo. Zatrdili so mi, da je tak trak v redu in da ga uporabljajo vedno, niso mi pa znali povedati, za kakšen trak gre (na njem presenetljivo ni bilo nobenih oznak), kakor tudi ne, kako je mogoče, da je primeren za obe strani. No, po klicu na sedež podjetja sem izvedel, da gre za Pinta Fenband vario, ki naj bi res bil primeren za obe strani, saj ima spremenljivo paroprepustnost. Trakovi/folije s spremenljivo paroprepustnostjo obstajajo (čeprav nisem uspel ugotoviti, kako delujejo), tako da domnevam, da je trak v redu. Madizajn, ki ta trak prodaja, trdi, da imajo zanj potrdila, ki izkazujejo, da je primeren za vgradnjo RAL. Menda jih lahko dobimo, če zanje prosimo GVT, ki prosi Madizajn, ki jih izda za vsako vgradnjo posebej. Zakaj to ni bolj enostavno, ne vem, ampak mislim, da si bom ta potrdila prizadeval dobiti le, če jih bo želel Eko sklad.

Če naj se trakovi dobro primejo na zid, morajo biti okenske odprtine ustrezno pripravljene. Možak iz GVT, ki jih je prišel izmerit, je zatrdil, da so naše – pri katerih nismo naredili nič posebnega – čisto v redu. Kasneje me je še prosil, naj mu pošljem sliko, da bo preveril pri monterjih, če so res. No, ko so monterji prišli, so sicer rekli, da odprtine so v redu, navdušeni nad njimi pa niso bili – raje bi videli, da bi bile špalete in zid okrog odprtin na zunanji strani fino ometani. Po mojih opažanjih so špalete iz golega XPS zadovoljive, mogoče bi bilo ponekod dobro nekoliko zgladiti preklade (ki niso prevlečene z XPS), bi pa bilo koristno ometati zid okrog okenskih odprtin zunaj. A ker so monterji trak na zid lepili z neko silikonu podobno zadevščino (trak se je samolepilno pritrdil samo na strani okenskega okvira in ne na obeh straneh, kot se nekateri), so težave z neravno podlago rešili tako, da so dali več te silikonaste snovi. Ne nekaj mestih sem opazil, da tesnenje med trakom in zidom ni bilo dobro, kar so brez težav popravili. Mislim, da je zdaj ta stik več ali manj povsod zatesnjen v redu. Če kje ni, pa tudi ne pričakujem težav, saj bo trak znotraj pokril omet, zunaj pa fasadno lepilo, ki načeloma oba tesnita. Drugi stik – med trakom in okenskim okvirom – je pa sploh videti dober, saj se trak na okvir lepo lepi, potem ga pa še purpena pritisne na mesto.

Za konec še nekaj besed o tem, kako je vgradnja oken tekla v živo. Zjutraj so k naši hiši pripeljala kar tri vozila: tovornjak z največjimi stekli (za okna, ki se ne odpirajo) ter dva kombija z okviri zanje, ostalimi okni in monterji. Najprej smo naredili obhod po hiši in označili, kam sodi katero okno. Tu smo zapazili težavo: eno okno so naredili široko 2,6 m, medtem ko je okenska odprtina široka 2,8 m. Kdor dela, greši, zato mi je jasno, da se je tovrstnim napakam občasno težko izogniti. Kar mi ni bilo všeč, pa je bilo prepričevanje monterjev in kasneje še možaka, ki je izmeril okenske odprtine, da je ožje okno čisto v redu in da bodo preostanek odprtine pač zapolnili z razširitvenimi profili. Saj svetlobe bi v sobo res prišlo samo 7 % manj in gotovo bi se dalo to, da okno ni ustrezno široko, zakriti, vendar me je ujezil odnos – namesto da bi rekli, da bodo napako seveda popravili, razen če bi se v zameno za izdaten popust zadovoljili s preozkim oknom, so me prepričavali, da je preozko okno v redu in da ga bodo popravili le, če bom pri tem nerazumno vztrajal (besede nerazumno niso uporabili, bila pa je implicirana; tudi popusta so sprva ponudili bolj malo in so ga šele po mojem nenavdušenju dvignili na spodoben znesek). Zaradi tega kajpak sem vztrajal in kak teden kasneje smo dobili ustrezno okno. Po začetnem obhodu so s tovornjaka z dvigalom razložili stekla. Malo težav so imeli s tistim, ki je šlo v mansardo, saj jih je oviral nizek napušč nad okensko odprtino. Potlej so se pa lotili postavljanja oken na svoje mesto, vijačenja, purpenanja in lepljenja. Pri oknih, katerih stekla so na prizorišče prispela posebej, so morali ta še vstaviti, pri čemer so si pomagali z velikimi priseski. Nasploh se mi zdi, da so delali dobro, in nekaj tednov kasneje so se vsa okna še vedno odpirala in zapirala brez težav. Obljubili so tudi, da se bodo pri nas oglasili, ko bomo delali preizkus zrakotesnosti (kar je tudi naredilo dober vtis), ter da bodo okna prišli še enkrat nastavit, ko se bodo dokončno usedla. Po pošti smo dobili še podpisano izjavo za Eko sklad, da so okna v skladu s prijavo za subvencijo (v prvem poizkusu sicer napačno, kar sem z budnostjo, ki je bistvena lasnost graditelja, brž zapazil).

Dopolnilo:
Kasneje sem odkrili še, da pri vratih na teraso niso uporabili nizkega praga, čeprav smo ga bili naročili. Tudi to napako so popravili in to zelo lepo – ne da bi bili poškodovali omet. Povedali so, da smo naleteli na nekega smotanega zaposlenega, ki je zakuhal to, ono preozko okno in še marsikatero neumnost pri drugih strankah, zaradi česar je podjetje kmalu zapustil. Končna sodba o GVT je tako kljub dvema spodrsljajema ugodna, saj se vsakomur lahko zgodi, da zaposli kakega bizgeca.