Ko so vodovodarji in električarji končali z delom, je prišel čas za zidarje, da njihovo razkopavanje zidov skrijejo z ometi. Kajpak so tudi pri ometih na voljo razne možnosti. Najprej je treba izbrati ročne ali strojne omete. Kako točno se delajo ročni, pravzaprav ne vem, saj so jih strojni zaradi nižje cene in večje hitrosti povečini izrinili. Pri strojnih nek stroj meša maso za ometavanje in jo črpa v cev, zidar pa s to cevjo brizga po steni. Ko je stena obrizgana, jo še zgladijo in omet je nared. Pri ročnih je v navadi, da se na stene najprej nanese cementni obrizg, da se omet bolje prime. Nekateri isto priporočajo tudi pri strojnih, a ko so naši zidarji povedali, da bi to stalo dodatne 2-3 EUR/m2, nadzornik je pa zatrdil, da ni potrebno, sva se z Jelko odločila, da bomo shajali brez. So pa za boljši oprijem ometa z nekakšno emulzijo premazali betonske dele (predvsem strop).

Naslednje odločitev zadeva sestavo ometa, pri čemer imamo vsaj tri možnosti:

• Najbolj običajen je apneno-mavčni omet, ki menda v redu uravnava vlago (sprejema, kadar je je v prostoru veliko, in oddaja, kadar je je malo) ter je poceni.
• Za vlažne prostore se uporablja apneno-cementni omet, ki ne vpija toliko vlage in naj bi bil tudi nekoliko trši.
• Srednja pot med gornjima dvema je pa mavčno-apneno-cementni omet, ki še vedno uravnava vlago, a ni tako mehak kot apneno-mavčni.

Na voljo so tudi druge možnosti – recimo glinen omet, vendar se bržkone ne dela strojno in je nasploh opazno dražji, bi pa naj bil pravi čudež uravnavanja vlage ter nasploh bistveno pripomogel k zdravemu življenju, blagostanju in sreči v ljubezni.

V kopalnicah imamo apneno-cementni omet, kot mora biti, v izbiro za ostale prostore se pa v trenutku šibkosti nisem mešal ter sem jo prepustil zidarjem in nadzorniku, tako da smo pristali pri apneno-mavčnem. Obljubim, da se bom poboljšal in bom v prihodnje bolj zatežen. Morda bi bil mavčno-apneno-cementni omet  boljši, vendar se nadejam, da mehkejšost apneno-mavčnega ne bo delala preveč težav, saj so nam na vseh vogalih (kjer najlaže pride do poškodb) vgradili aluminijaste vogalnike. Na stikih med ometom in okenskimi okviri so na okvire pritrdili plastične letvice, ki naj bi preprečile pokanje ometa na tistem mestu. Verjetno te letvice res nekoliko ublažijo razlike v reztezkih zaradi segrevanja in ohlajanja med obema materialoma, pa tudi videti so v redu.

Skupaj z ometom so nam vgradili tudi okenske police. Ker imamo veliko oken do tal, je notranjih polic malo, tako da sva si z Jelko dala nekoliko bolj proste roke pri izbiri – nisva se pretirano obremenjevala s trdnostjo in tudi na ceno nisva gledala tako zelo, kot bova morala pri zunanjih (ki jih bo precej več). Ugotovila sva, da imajo odlično ponudbo v bližnjem Marmorju Hotavlje (v njihovem skladišču se najde še precej več kot na razstavnem prostoru ali na spletu), edino počasni so – za izdelavo polic potrebujejo dva tedna, medtem ko jih kamnosek, ki so ga priporočili zidarji, naredi naslednji dan. Omislila sva si torej zelo čedne police, hudo trdne pa očitno res niso, saj so zidarji pri vgradnji uspeli razbiti kar dve – daljšo izmed njiju so sicer dali odrezati in jo uporabili namesto krajše, na drugo nadomestno pa še čakamo. Pa še enega kozla smo ustrelili pri policah: ker je v navadi in lepo, da se police levo in desno od okenske odprtine zajedajo v špaleto, in ker je ta pri nas obložena z XPS, ki ga ni težko izdolbsti, smo naročili pač ustrezno širše. Potlej smo se pa zavedli, da je v tem primeru treba na obeh koncih police prerezati RAL-trak, s katerim so vgrajena okna, kar utegne slabo vplivati na zrakotesnost in parozapornost. Zidarjem sem sicer naročil, naj ta mesta temeljito zatesnijo s silikonskim kitom, le upam pa lahko,  da so to naredili dobro. Bolj pametno bi gotovo bilo, da se nam police ne bi zajedale v špaleto.