Zračenje je dejavnost, pri kateri ljudje navadno nismo preveč vestni. Če je zrak v prostoru opazno slab (smrdi), že prezračimo, sicer pa na to radi pozabimo. In kakšne neopazne posledice ima pomanjkljivo zračenje? Ljudje pri dihanju proizvajamo CO2, katerega količina se tako v nezračenih prostorih zvišuje. Raziskave kažejo, da to zmanjšuje kognitivne sposobnosti. Predstavljam si sicer, da prevelika koncentracija CO2 v zasebnih hišah ni tolikšna težava kot na delovnih mestih, saj je tam gostota ljudi pogosto večja. Naslednja težava je, da ljudje  z dihanjem, potenjem, kuhanjem in pranjem proizvajamo vlago. Prevlažen zrak ne vpliva najbolje na počutje, zelo pa ustreza plesni. V novih hišah pa je težava še, da gradbeni materiali in pohištvo oddajajo razne hlape, med katerimi se utegne znajti tud kak strupen. Stare hiše z netesnimi okni so se za silo zračile same, nove se pa ne (celo če si ne prizadevamo posebej za zrakotesnost).  Za zadostno zračenje skozi okna bi morali vsa kake trikrat na dan za par minut na stežaj odpreti, a to bolj malokdo počne. Rešitev je tako prezračevalni sistem.

Prezračevalni sistem je pravzaprav precej enostavna zadevščina (in ima zato relaivno visoko ceno – v tem pogledu me spominja na nape): s pomočjo ventilatorja od zunaj v hišo črpa zrak in ga po ceveh razpošilja po prostorih; po drugih ceveh ga nato črpa iz prostorov in pošilja na prosto. Ker slednji zrak iz hiše odnese tudi precej toplote, v energetsko varčnih hišah prezračevalnemu sistemu pritiče rekuperator, ki toploto izstopnega zraka prenaša na vstopnega. Rekuperator je posebna izvedba protitočnega izmenjevalnika toplote. Zgrajen je kot satovje, kjer izstopni in vstopni zrak potujeta eden mimo drugega tako, da je med njima velika površina, dobro prepustna za toploto. Potovati morata v nasprotnih smereh (zato protitočni), tako da se najbolj topel izstopni zrak na začetku svoje poti skozi rekuperator srečuje z najbolj toplim vstopnim na koncu svoje poti, najbolj hladen izstopni pa z najbolj hladnim vstopnim – kot kaže slika. Močno prezračevanje utegne pozimi preveč osušiti notranji zrak, saj zunanji zaradi nizkih temperatur vsebuje zelo malo vlage. To rešujejo entalpijski rekuperatorji, ki poleg toplote prenašajo tudi vlago. Pri njih vlaga iz izstopnega zraka deloma kondenzira, se prenese skozi material rekuperatorja v vstopni zrak in tam deloma izpari. Ta vlaga s seboj nosi tudi nekaj energije, kar za povrh poveča učinkovitost rekuperatorja.

Prezračevalni sistem se načrtuje tako, da so iz prostorov, kjer nastajata smrad in vlaga (to sta predvsem kopalnica in kuhinja), skozi strop speljane izstopne cevi, v spalne in bivalne prostore pa vstopne. Paziti je treba, da zrak na poti od vstopnih v izstopne cevi prepotuje celo hišo. Da lahko pride skozi vrata, mora biti pod njimi 0,7-1 cm špranje. Nekateri špranjo naredijo nad vrati skrito za podbojem, kar je bolj estetsko a menda nekoliko manj učinkovito, saj je taka špranja navadno manjša, poleg tega pa se lahko zgodi, da se zrači predvsem del prostorov pod stropom. Običajno se načrtuje pretok zraka kakih 30 m3/h na prebivalca – to predvsem velja za spalnice in bivalne prostore. Kopalnici se nameni 60 m3/h, kuhinji 90-120 m3/h, manj uporabljanim prostorom pa 30 m3/h. O tem in drugih vidikih prezračevanja veliko piše na spletni strani podjetja E-Netsi, ki prodaja prezračevalne sisteme znamke Paul.

Če človek cilja na pasivno hišo, potrebuje zelo učinkovit rekuperator. Entalpijski dosegajo učinkovitost okrog 100 %, neentalpijski pa 90 %, kar je razlika, ki se pri porabi energije kar pozna, zato sva z Jelko ciljala na entalpijskega – izbirala sva med tremi:

• Paul Novus F 300. Ta je najbolj učinkovit in najtišji ter nasploh na zelo dobrem glasu (tako je vsaj veljalo ob času izbiranja).
• Helios KWL EC 500 W ET. Ta je za dve odstotni točki manj učinkovit in nekoliko glasnejši, a še vedno na precej dobrem glasu. Je tudi preveč zmogljiv, a žal za primernejši model EC 370 W ET v času izbiranja ni obstajala meritev učinkovitosti, ki bi upoštevala entalpijo, zato ga Eko sklad ni priznal za tako učinkovitega kot zmogljivejšega brata.
• Zehnder ComfoAir 350 ERV. Ta je enako učinkovit kot Helios in cenejši, ja pa sodeč po specifikacijah tudi precej glasen (specifikacije glasnosti je sicer težko primerjati, saj govorijo o različnih količinah na različnih razdaljah).

Zehnderja sva izločila zaradi (morebitne) glasnosti in ker o njem nisva našla nobenih informacij iz prve roke – očitno v Sloveniji ni prav razširjen. Za Paula in Heloisa sva pa pridobila ponudbo pri zastopnikih – prva je bila za dobrih 1.000 EUR cenejša, zato sva se odločila zanj. Cena je znašala 7.491 EUR (skupaj z razvodom prezračevalnih cevi in vsemi ostalimi pritiklinami), kar sicer ni znesek, ki sva ga na koncu plačala, ampak slednjega je teže ugotoviti, ker je na več računih skupaj z drugimi rečmi.

Zdaj je bilo prezračevalni sistem treba vgraditi. Zaradi previsa nad vhodom in postavitve stopnišča smo nad njim dobili nišo s tlorisom 0,8 x 1,3 m (vidi se tule), ki se je zdela zelo prikladna za ta namen. A izkazalo se je, da je prezračevalni sistem velika reč, ki jo je spraviti tja dokaj zafrknjeno, saj jo poleg same prezračevalne “škatle” sestavlja še kup cevi, dva razdelilnika (kjer se debeli vstopni in izstopni cevi iz prezračevalne škatle razdelita na tanjše cevi, ki tečejo po hiši), dva dušilnika hrupa in pri nas še hladilnik zraka. Tu se je naš strojni inštalater zelo izkazal: najprej je našel razdelilnike, ki že vključujejo dušilnike hrupa, nato pa je še ostale komponente spretno postavil na svoja mesta, da čez rob niše štrlijo le za las (pa še to bi se morda dalo odpraviti). Zdaj je prezračevalni sistem treba le še spraviti v pogon in nato nišo zapreti na nek ličen in praktičen način, ki bo omogočal dostop za menjavo filtrov in morebitno servisiranje.