O talnih oblogah sem že pred precej časa napisal obsežno teoretično razpravo, zdaj lahko pa poročam tudi o praksi. Glede parketa sva z Jelko ravnala tako, kot sem napisal takrat. V dnevno sobo sva dala gotovi dvoslojni parket. Odločila sva se za hrastovega oljenega krtačenega, ki bi moral biti najbolj odporen na praske (saj krtačenost pomeni, da je že spraskan) – razlog za to je, da imamo iz dnevne sobe izhod naravnost na teraso, tako da bodo noter gotovo zašli kaki kamenčki. V spalnico sva dala gotovega troslojnega in sicer lakiranega iz tankih deščic različnih vrst lesa. Tega sva izbrala zavoljo spektakularnega videza in je bil ena prvi stvari, ki sva jih kupila za hišo – predlanskim sva ga namreč videla na sejmu in ker ga je Alpod umikal iz ponudbe, sva ga kar vzela, nakar je na vgradnjo leto in pol čakal v Alpodovem skladišču. Mansarda ima pa v celoti lamelni parket, ki je najcenejši, a mu ne po videzu in ne po funkcionalnosti popolnoma nič ne manjka. Izbrala sva jesen, ki je prijetno svetle barve, oljenje je pa Jelkina zamisel – jaz bi ga dal raje lakirati. Za poživitev smo v otroških sobah v parket dali vdelati intarzije mačjih in tiranozavrovih stopinj – te pri Vogartu, kjer smo parket naročili, naredijo za sprejemljivo ceno (25 EUR za par mačjih stopinj ali eno tiranozavrovo).

Pri vetrolovu, tehničnem prostoru in kopalnicah sva – dokler sva bila še pri teoriji – kanila nekoliko komplicirati, ampak potlej za to nisva zbrala volje in sva na koncu povsod dala ploščice. V vetrolov in tehnični prostor sva jih dala iz granitogresa (kar mislim, da je zmlet kamen z nekakšnim vezivom), ki naj bi bil od navadne (glinene) keramike bolj odporen na mehanske poškodbe. To je bila odlična izbira, saj sta bila ta dva prostora med gradnjo hudo obremenjena (zidarji in drugi so tam hranili opremo) in bi se bil kak drug material bržkone poškodoval. Privoščila sva si malo dražje, saj je všečnih ploščic na izbiro ogromno, a so po mojem mnenju le te zares izstopale. V kopalnici sva dala pa ploščice iz navadne keramike  – izbrala sva hrapavo, da ne drsi, dopuščam pa, da nama bo kdaj žal, ker je bo težko čistiti (keramičar naju je že strašil s tem). V kuhinjo in jedilnico sva dala linolej, ki je res lep, je pa ugodna cena, ki jo človek izve v prodajalni, zavajajoča, saj se zadeva prodaja v zvitkih šrine 2 m, kjer pride do veliko odpada (pri nas okrog 40 %), pa tudi polaganje ni poceni, ker je pod linolej treba dati izravnalno maso.

Polaganje linoleja se je nasploh izkazalo za problematično. Ker se parket in linolej na dveh mestih stikata, sva želela za oboje istega polagalca. Prvi, ki sva ga našla, je ponudbo pripravljal cel mesec in vmes tarnal, kako je zaposlen, na koncu je pa izjavil, da je zmagal na nekem javnem razpisu in za nas nima časa. Bes ga lopi! Drugi je bil kar hiter, vendar se je na koncu odločil, da bi polagal le parket, linoleja pa ne. Mislim, da ga je najbolj prestrašilo, da bi bilo nekaj kosov linoleja treba odrezati polkrožno. Tretji je za ponudbo potreboval kaka dva tedna in se je takisto ustrašil linoleja, le da je bil njegov problem, da nima opreme za varjenje. Na koncu sva tako čez zamisel, da bi oboje položil isti, naredila križ, in polaganje naročila kar pri prodajalcih – parketa pri že omenjenem Vogartu, linoleja pa pri Eko stilu. Prvi je imel ceno, primerljivo z drugimi polagalci, in je delo opravil dobro (ne le da je v redu delal, ampak je imel tudi to redko odliko, da je prišel, ko je obljubil). Drugi se je izkazal pa malo slabše, tako da mu moram nameniti svoj odstavek.

Tudi Eko stilova polagalca sta prišla, ko sta obljubila, vendar sta naredila več kozlarij. Prva je nastala na stiku med linolejastim hodnikom in kopalnico – tu sta pozabila dati aluminijast profil, ki bi zaprl stopničko, ki jo tvori kake 0,5 cm višji linolej, tako da bi ob morebitnem izlitju vode v kopalnici ta tekla pod linolej. Druga je nastala na stiku med različnimi vrstami linoleja, ki ni bil gladek in bi se posledično bržkone prej ali slej okrušil. Tretja so bile pa razpoke ne vseh konkavnih vogalih – verjetno je linolej, ki je precej tog, na takih mestih res težko položiti, a sem prepričan, da bi skrbnemu polagalcu uspelo. K sreči se je Eko stil na naše pritožbe ustrezno odzval in polagalca kozlarije poslal popravit. To sta storila kar v redu: razpoke in stik med različnimi vrstami linoleja sta zavarila, aluminijasti profil pa dodala. Slednje bo sicer zahtevalo še nekaj silikoniranja, pa en dodaten zvar smo pridobili, ker je bilo treba kos linoleja zamenjati, ampak bomo preživeli.