Končno sem se lotil popisa svojega klatenja s starši po Južni Afriki. 

Naša prva postaja je bila glavno mesto Pretoria. Svoje ime je dobilo po burskemu voditelju Andriesu Pretoriusu. Kljub temu, da so črni Južnoafričani dokaj spravljivi do preteklosti dežele (o apartheidu več kasneje), jim to ime očitno ni pogodu, tako da mesto kanijo preimenovati v Tshwane, kar naj bi v enem od domorodskih jezikov pomenilo ‘enaki smo’ ali ‘eno smo’ (se pa zdi, da je ta razlaga bolj propagandne narave in da je pravi pomen besede bolj pritlehen).

Kipi pred mestno hišo, srednji je Andries Pretorius

Pretoria na prvi pogled naredi nekoliko nenavaden vtis: videti je povsem podobna prenekateremu evropskemu ali ameriškemu mestu, le da je polna črncev. Malo podrobnejši ogled razkrije tudi razlike: še nikjer do takrat nisem videl toliko elektrificiranih ograj in ograj z bodečo žico, vse polno je zgradb s tablami raznoterih varnostnih služb, ki obljubljajo oborožen odziv, na dveh mestih pa sem opazil tudi tabli, ki sta prepovedovali nošenje orožja. No, kljub vsem tem zloveščim znakom naj Pretoria ne bi bila nevarna.

Pretoria je sodobno mesto – Južnoafriška banka za rezerve

Večina kulturno-zgodovinskih znamenitosti mesta – kot Južne Afrike nasploh – izvira iz kolonialnih časov, kar pomeni bolj ali manj imenitne burske in britanske zgradbe. Prvo evropsko naselbino v Južni Afriki je leta 1652 na Rtu dobre nade (danes Cape Town) ustanovila nizozemska Vzhodnoindijska družba, tako da so bili prvi kolonisti Nizozemci ali Buri (boer po nizozemsko ali afrikansko, kar je južnoafriška različica nizozemščine, pomeni kmet). Leta 1797 so kolonijo zasedli Britanci. Britanska zasedba in predvsem ukinitev suženjstva Burom ni bila pogodu, zato so se nekaj desetletij kasneje množično odselili proti severovzhodu, kjer so ustanovili Svobodno državo Oranje in Južnoafriško republiko Transvaal. V prvi (1880-1881) in drugi (1899-1902) burski vojni pa si je tudi ti dve državi priključila Velika Britanija. Predvsem druga burska vojna je bila precejšnja svinijarija: zaradi britanske številčne premoči so se Buri zatekli k gverilskemu bojevanju, Britanci pa so, da bi jim odtegnili oskrbo, požigali njihove domačije ter ženske in otroke selili v koncentracijska taborišča. Rezultat je bil, da je v taboriščih zaradi slabe prehrane in bolezni umrlo 20.000-28.000 burskih in 20.000 črnskih civilistov (poleg 6.000-7.000 burskih in 22.000 britanskih vojakov). Čeravno je ta vojna dandanes dokaj nepoznana, so imeli v tistih časih Buri v Evropi veliko simpatizerjev in takratni predsednik Paul Kruger je bil dokaj znan tudi zunaj Južne Afrike. O teh zadevah smo se poučili v njegovi hiši, ki je preurejena v muzej.

Nekdanja Nizozemska banka

Melroška hiša, ki jo je zgradil lastnik službe s poštnimi kočijami George Heys

Krugerjeva hiša

Karikatura iz časa druge burske vojne – bik nosi Krugerjev obraz (dotični je bil en grd možak)

Vladna palača

Najspektakularnejša zadeva v Pretoriji je prav gotovo spomenik burskim pionirjem, voortrekkerjem (ta beseda po afrikansko ne pomeni nič drugega kot pionir, se pa pogosto sreča vsepovsod po Južni Afriki). To so bili prej omenjeni Buri, ki so se pred Britanci umaknili v severozahodni del dežele, in ta del zgodovine po vsem videzu med burskim prebivalstvom velja za enega najbolj junaških in romantičnih. Črncev, s katerimi so se pionirji med potovanjem večkrat spopadli, spomenik ne prikazuje v posebej pozitivni luči, zato med črnskim prebivalstvom ni prav priljubljen.

Megalomanski spomenik pionirjem

Notranjščina spomenika

Relief v spomeniku