Tale pustolovščina se je pripetila že pred kakim tednom, ampak je vredna opisa.

Ko sem prišel na Univerzo, sem si kajpada želel dostop do interneta s svojim prenosnikom. Vadim, moj gostitelj, me je peljal v pisarno A, kjer naj bi se to dalo urediti. V pisarni A so mi pojasnili, da za dostop potrebujem campus computing ID, ki ga dobim v pisarni B. Mahnil sem jo v pisarno B, tam pa sem dobil obrazec, ki naj bi ga izpolnili v pisarni C. Ker je Vadim moral na nek sestanek in ni šel z mano, sem se na poti do pisarne C kajpada izgubil. No, po ne predolgem blodenju po kampusu sem vendarle našel cilj. Z izpolnjenim obrazcem sem krenil nazaj v pisarno B, kjer so mi povedali, da bo zadeva nared naslednji dan. Naslednji dan popoldne sem jo šel iskat (pri čemer se celo nisem izgubil) in jo prinesel v pisarno A, naivno misleč, da bom zdaj končno prišel do interneta. No, izkazalo se je, da poleg campus computing IDja potrebujem še neko številko, ki jo dobim v pisarni D. Da se ne bi spet izgubil, so me celo opremili z načrtom kampusa. Pisarno D sem tako res našel, vendar se tista številka ne dobi kar tako – oddelek, ki me gosti, mora zanjo zaprositi v pisarni E. Aaaaa! No, ko sem Vadimu razložil vse kolobocije, je on na spletu odkril obrazec, s katerim je zaprosil za nekakšno začasno geslo za dostop do interneta. Na veliko presenečenje sem ga dobil že v nekaj urah. Bo pa to geslo okrog novega leta poteklo, tako da me takrat bržkone čakajo novi zapleti.