Eden od problemov selitve na Nemško je bil kajpak bivališče. Ne samo zato, ker je nekje pač treba bivati, ampak tudi zato, ker sem za urejanje razne birokracije (ki je neznanska in bo deležna lastnega zapisa) čim prej potreboval naslov. Delodajalec mi je svetoval, naj se pozanimam v nekakšnem domu za tuje goste, ki ga ima tukajšnja univerza. Eden od mojih sodelavcev tam živi in pravi, da je v redu. Vendar se je izkazalo, da je dom zaseden in da me lahko kvečjemu postavijo v vrsto, v kateri bom čakal neznano dolgo. So mi pa dali nekaj dodatnih naslovov, kamor naj se obrnem, in kajpak je tudi na internetu moč najti kopico strani z oglasi za najemniška stanovanja. In tako sem se lotil iskanja.

Kmalu sem prišel do naslednjih spoznanj, od katerih mi nobeno ni bilo preveč všeč:

1. Za najem stanovanja je nujno govoriti nemško – in to po telefonu. Kar se tiče nemščine, je razlog ta, da angleško tu govori bolj malo ljudi. Da bi kdo imel spletno stran v angleščini, se pa sploh ne zgodi (mislim, da sem našel samo eno izjemo). Kar se tiče telefona, je pa tako. Spletne strani z oglasi sicer nudijo elektronsko komunikacjo z oglaševalci in nepremičninski posredniki imajo kajpak tudi elektronske naslove. Vendar poizkusi elektronske komunikacije v glavnem naletijo na gluha ušesa, celo če se človek potrudi in s pomočjo Google Translata spiše sporočilo v nemščini. Tako sem v Sloveniji rekrutiral sodelavca, ki obvlada nemščino, v Nemčiji kajpak tudi, na koncu sem se pa za silo sporazumel že sam (srednješolska nemščina in dovolj pogovorov o eni in isti stvari sta naredila svoje).
2. V Nemčiji se stanovanja pretežno najemajo neopremljena in to za več let (kar je kajpak povezano – za kratek čas pač ne postavljaš v stanovanje lastnega pohištva). Seveda pa je bilo to zame jako sitno, saj sem želel opremljeno stanovanje za eno leto. In da bi mi življenje še malce otežili, smotani Nemci v oglase pogosto ne napišejo, ali je stanovanje opremljeno. Mislim, da so tista, kjer o tem nič ne piše, neopremljena, povsem prepričan pa kajpak nisem. Precej tu pomagajo slike – če je na sliki prazna soba, pač veš, da je stanovanje neopremljeno.
3. Skoraj vse opremljena stanovanje se dajejo v najem prek nepremičninskih posrednikov. Ti zajedalci si za svoje storitve pri enoletnem najemu ponavadi zaračunajo dve mesečni najemnini, kar pomeni, da najem podražijo za mastnih 16,7 %. Nekateri iz prijaznosti do strank (tako vsaj pravijo) v najemnino vključijo vse dodatne stroške, kar morda res pripomore k preglednosti, vendar – glej no glej – tudi dvigne provizijo.
4. V mnogih manjših stanovanjih lahko biva samo en človek. V nekaterih zato, ker imajo pač posteljo samo za enega, v nekaterih pa se s slik celo razbere, da imajo posteljo za dva, vendar v oglasu piše, da so namenjena enemu. Tudi to mi kajpak ni nič dišalo, saj upam, da bo za nekaj časa k meni prišla tudi Jelka z otrokom. Pa celo če bo prišla le na krajši obisk, bo nekje morala spati.

Kajpak sem si želel stanovanje, od koder bi v službo lahko hodil peš. S precej truda sem enega takega tudi našel in se že iz Slovenije dogovoril za ogled. Ogled je razkril, da stanovanje ni ravno v čudovitem stanju, pa tudi posebej poceni ni bilo (med drugim zaradi posredniške provizije), ampak bilo je še najboljša možnost, zato sem se odločil, da ga najamem. No, pa so mi naslednji dan sporočili, da me ne marajo: motilo jih je, da bi ga najel samo ze eno leto (čeprav je bilo v oglasu predstavljeno kot rešitev za krajši čas) in da bi v njem nekaj časa utegnilo živeti več ljudi (stanovanje meri 50 m2 in ima dvojno posteljo). Bes jih lopi!

Tako sem se spet divje vrgel v pregledovanje oglasov, a česa bližnjega kratko malo ni bilo mogoče najti. Na koncu sem pristal tule. Gre za nekakšen stanovanjski hotel, kar pomeni, da ključ puščaš v recepciji, da ti stanovanje čistijo in da ti menjajo posteljnino in brisače. Slednje dvoje je pravzaprav fino, sploh glede na to, da je cena povsem primerljiva z običajnimi najemniškimi stanovanji. Bivališče je kakih 7 km od službe, kar pomeni, da se moram zdajle voziti z avtom ali vlakom, ko se otopli, bo pa najbrž šlo s kolesom. Na začetku sem uporabljal avto, prejšnji teden sem se vozil pa z vlakom in sem zaenkrat neodločen, kaj mi je bolj všeč – pri službi je malo sitno najti parkirišče, vlak pa zaradi pešačenja na postajo in z nje vzame nekaj več časa, pa tudi prav poceni ni (mesečna vozovnica velja slabih 50 EUR). Je pa lokacija ugodna zaradi bližine spodobnih trgovin, pekarne, lekarne in pošte. Samo stanovanje je opremljeno dokaj ceneno, vendar je oprema vsaj v solidnem stanju. Pa nobenih težav ne bo, če bosta tu kdaj živela še Jelka in otrok. In osebje je precej prijazno, ker je bilo sploh koristno, ko sem s svojo polomljeno nemščino stanovanje najemal.