Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Artemida, bes te lopi!

Delo

Pred časom sem se vključil v konzorcij, ki prijavlja evropski projekt programa Artemis. To se mi je sprva zdelo odlično iz dveh razlogov.

Prvi razlog je bil, da prijava na te projekte poteka v dveh korakih: najprej se odda nekakšen povzetek predloga, ko tega pregledajo, pa še celoten predlog. Predstavljal sem si, da je namen takega postopka, da v prvem koraku izločijo slabe projekta, kar pomeni, da v drugi korak napreduješ le, če je tvoj projekt obetaven. S tem si povečaš možnosti, da delo, vloženo v pisanje celotnega predloga, ne bo vrženo stran, kar se sliši super. Predlogi za evropske projekte so namreč navadno stostranski dokumenti, tako da je hudičevo zoprno, če ga napišeš, potem ti ga pa zavrnejo (kar se zgodi zelo pogosto).

Drugi razlog za moje zadovoljstvo pa je bil, da sem v stik s konzorcijem stopil mimo svojega šefa (čeravno z njegovim naknadnim blagoslovom). To je namreč edini način, da bo del projekta, ki ga bo izvajal naš odsek, pod mojim nadzorom (če bo projekt seveda sprejet). Ni namreč pričakovati, da bi šef – če bi bil zraven pri navezovanju začetnega stika – projekt v vodenje prepustil komurkoli drugemu.

Na žalost pa je prvi razlog za všečnost projekta že v celoti izpuhtel. Izkazalo se je namreč, da so projekti programa Artemis – kar se tiče postopka prijave – še bistveno slabši kot običajni evropski projekti. Najprej zato, ker v prvem koraku ne izločijo nobenega projekta (razen morda kakega, ki ne zadošča formalnim pogojem), kar pomeni, da je ta korak izključno dodatno delo. Nato pa zato, ker se je treba prijaviti še na slovenski podaljšek projekta (del financiranja pride s ministrstva trenutno najbolj priljubljenega ministra), kar se prav tako stori v dveh korakih. Skratka, namesto enega predloga je treba oddati štiri. Juhej!

Koga voliti v evropski parlament

Razno

Politika, posebej slovenska, se mi zdi en dolgočasen gravž, zaradi česar je tudi ne spremljam. Potlej pa vsake toliko naokrog pridejo kake volitve in sem v zadregi, koga voliti. Simpatičen mi ponavadi ni nihče, a ker so nekateri vendarle slabši od drugih, čutim državljansko dolžnost, da grem na volišče. Seveda se moram v ta namen podučiti o možnostih. Ponavadi si ogledam kako soočenje po TV, ki pa mi da dokaj nepopolno sliko. Danes sem bil pa opozorjen na tole.

Gre za spletni program, ki moje odgovore na 30 vprašanj primerja z odgovori političnih strank. Upošteva tudi težo, ki jo pripisujem posamičnim vprašanjem. To se zdi precej učinkovit način ugotavljanja, koliko mi je katera stranka blizu, čeprav ni brez pomanjkljivosti. Prvi problem je, da upošteva le tisto, kar stranka želi, da si mislim o njej, a dognati pravo naravo neke stranke zahteva skrbno spremljanje njenega dejanja in nehanja, česar se nisem pripravljen iti. Drugi problem pa je, da nekatera pomembna vprašanja manjkajo (recimo o znanosti, tehnologiji in šolstvu). Vseeno pa kakih boljših orodij nimam na voljo. 

Menda mi je najbližja stranka Zares, sledi ji SMS, na tretjem mestu je pa DeSUS. Ob upoštevanju strank iz drugih držav (program deluje za vso EU) je Zares še vedno na tretjem mestu, pred njim so le češki zeleni in španski napredni demokrati. Moram še pogledati, kdo je Zaresov kandidat, in se prepričati, da ni pretirano smotan.

Battlestar Galactica iz mašine

Film

Danes sem si končno ogledal zadnjo epizodo Battlestar Galactice. Bil sem presenečen, da je bila zadnja sploh (nisem vedel, da se je serija končala) in nejevoljen, ker se je končala dokaj klavrno. In zakaj klavrno? Ker je bil odgovor na vse nepojasnjene skrivnosti deus ex machina – in to precej dobesedne vrste.

Prvi del uro in pol trajajoče epizode je zadovoljiv. Hera, hči človeškega očeta in cylonske matere, je ugrabljena. Ker naj bi bila ključna za prihodnost obeh vrst, jo je treba rešiti. Zakaj naj bi bila ključna, sicer ni povsem jasno. Zlobnim cylonom, ki se ne morejo ploditi, bi morda lahko dala odgovor ne problem obstanka vrste – zato so jo tudi ugrabili. Ljudje se pa lahko čisto v redu plodijo sami in dobri cyloni, ki bivajo z njimi, nimajo nobenega razloga za domnevo, da z ljudmi ne morejo narediti še več otrok – samo seksati bi morali malo več drug z drugim. A reševanje pride prav admiralu Adami, da se poslovi od razpadajoče Galactice – bodisi da med podvigom družno storita bridki konec ali pa da njegova ljubljena ladja opravi še poslednjo junaško nalogo. To je sicer nekoliko netehten razlog za podvig, ki utegne ugonobiti kup ljudi, a če si nekaj takega želiš storiti, je povsem človeško prepričati se, da je tveganja vredno. In prav ta človeškost je nekaj, s čimer se serija odlikuje.

Dogodki se najprej odvijajo dokaj zadovoljivo. Mati ugrabljene pokonča ugrabiteljico, čeprav se slednja pokesa in jih hčerko prinese nazaj – to je skladno s tem, kar smo o značaju matere vedeli do sedaj, četudi ni prav simpatična poteza. Vodja zlobnih cylonov je pripravljen Hero zamenjati za tehnologijo oživljanja – to na prvi pogled ne gre najbolj skupaj z njegovim sovraštvom do človeštva, a konec koncev se ima možak za zelo racionalnega in zamenjati morebitno rešitev problema obstanka vrste (Hero) za nekaj preizkušenega (oživljanje) je racionalno. Tudi to, da dogovor z zlobnimi cyloni zavoljo maščevanja za umor žene prekrši pozitivec Tyrol, je v redu – ljudje dejansko znamo iz čustvenih vzgibov vse zasrati. Tu pa se dobre stvari nehajo.

V bitki, ki izbruhne, kolonijo zlobnih cylonov razsujejo rakete, ki jih po naključju sproži mrtev pilot. Deus ex machina (tokrat še metaforičen)! Nato Kara Galactico prestavi poleg vso serijo iskane Zemlje. To niti ni tako za lase privlečeno, saj je jasno, da se okrog Kare godi nekaj skrivnostnega, in koordinate, ki jih uporabi, so enako skrivnostne (le da jih do takrat nihče ni interpretiral kot koordinate). A ko izvemo, da je ta skrivnostnost pravzaprav božji poseg (ali nekaj takega) in Kara, ko opravi svoje poslanstvo, izpuhti, moramo spet vzklikniti: “Deus ex machina!” Deus ex machina je tudi edini odgovor, ki ga dobimo na vprašanje, kaj za vraga je Caprica, ki jo vidi Baltar (in nihče drug) ter kaj za vraga je Baltar, ki ga vidi Caprica (ja, tudi ona ima privide – se pa žal ne spomnim, ali smo za to izvedeli šele zdaj ali že v kaki prejšnji epizodi). Nato se ljudje in dobri cyloni odločijo opustiti tehnologijo, vesoljske ladje poslati v sonce in se naseliti na Zemlji. Čisto nemogoče je, da bi se to vsem zdelo sprejemljivo in da bi tako odločitev sprejeli brez neskončnega prerekanja. In ni si težko izmisliti kopice razlogov, zakaj je odločitev nespametna – če ne bi bilo serije konec, bi jih nekaj gotovo imeli priliko videti. Za piko na i pa se na koncu znajdemo v sodobnem svetu, kjer nam avtorji serije postrežejo z ludističnim sporočilom, da so roboti zlobni in nevarni. Grem po macolo, da razbijem roombo.

Dopolnilo:
Mogoče je sporočilo, da smo neprevidni in da se ne učimo iz napak. Tako sporočilo niti ni zgrešeno, bi ga bilo pa mogoče podati dosti bolje. Še vedno s koncem Battlestar Galactice nisem zadovoljen.

Prvih sto

Film

Z Jelko sva oni dan ugotavljala, da filme, ki jih gledava, v glavnem izbiram jaz. Razlog za to je, da sem jaz pripravljen gledati le filme, za katere res mislim, da so vredni ogleda, Jelka je pa nekoliko bolj popustljiva. Sicer Jelke nikoli ne silim v ogled ničesar, vseeno je pa taka ureditev malenkost nepoštena. Zato sva se odločila za ogled najboljših sto filmov po lestvici IMDb (tistih kajpak, ki jih vsaj kdo od naju še ni videl). Taka izbira je nepristranska in lahko se še kar zanesem, da me bo obvarovala česa prehudo nevrednega ogleda.

Prvi korak na poti k uresničitvi najinega plemenitega cilja je kajpak priprava seznama filmov za ogled. Na spodnjem seznamu je označeno, kaj je kdo od naju videl (no, Jelka je menda malo goljufala in je videnje nekaterih, ki bi si jih rada ogledala še enkrat, zamolčala). Vsekakor si bova ogledala tiste filme, ki jih še nobeden od naju ni videl. Pri tistih, ki jih je eden že, bo pa potrebnega malo pogajanja, čeprav računam, da jih bova povečini prav tako pogledala. Nesporno si jih bova torej ogledala 31, 32 jih je pa še pod vprašajem.

Legenda

Videno
Morda/delno videno
Imam DVD
Imam blu-ray
Želim DVD/blu-ray

Seznam

Mesto Naslov Jaz Jelka Disk
1 The Shawshank Redemption (1994)
2 The Godfather (1972)
3 The Godfather: Part II (1974)
4 Il buono, il brutto, il cattivo. (1966)
5 Pulp Fiction (1994)
6 The Dark Knight (2008)
7 Schindler’s List (1993)
8 One Flew Over the Cuckoo’s Nest (1975)
9 12 Angry Men (1957)
10 Star Wars: Episode V – The Empire Strikes Back (1980)
11 Casablanca (1942)
12 Star Wars (1977)
13 Shichinin no samurai (1954)
14 The Lord of the Rings: The Return of the King (2003)
15 Goodfellas (1990)
16 Rear Window (1954)
17 Cidade de Deus (2002)
18 Raiders of the Lost Ark (1981)
19 C’era una volta il West (1968)
20 The Lord of the Rings: The Fellowship of the Ring (2001)
21 Fight Club (1999)
22 The Usual Suspects (1995)
23 Psycho (1960)
24 The Silence of the Lambs (1991)
25 Sunset Blvd. (1950)
26 Dr. Strangelove or: How I Learned to Stop Worrying and Love the Bomb (1964)
27 The Matrix (1999)
28 Memento (2000)
29 North by Northwest (1959)
30 It’s a Wonderful Life (1946)
31 Citizen Kane (1941)
32 Se7en (1995)
33 The Lord of the Rings: The Two Towers (2002)
34 Léon (1994)
35 Apocalypse Now (1979)
36 American Beauty (1999)
37 Taxi Driver (1976)
38 American History X (1998)
39 Lawrence of Arabia (1962)
40 Vertigo (1958)
41 WALL·E (2008)
42 Forrest Gump (1994)
43 Paths of Glory (1957)
44 Le fabuleux destin d’Amélie Poulain (2001)
45 M (1931)
46 Double Indemnity (1944)
47 To Kill a Mockingbird (1962)
48 Alien (1979)
49 A Clockwork Orange (1971)
50 The Treasure of the Sierra Madre (1948)
51 The Departed (2006)
52 The Shining (1980)
53 Das Leben der Anderen (2006)
54 The Third Man (1949)
55 Saving Private Ryan (1998)
56 Chinatown (1974)
57 The Pianist (2002)
58 Slumdog Millionaire (2008)
59 Terminator 2: Judgment Day (1991)
60 Sen to Chihiro no kamikakushi (2001)
61 Eternal Sunshine of the Spotless Mind (2004)
62 City Lights (1931)
63 Aliens (1986)
64 Requiem for a Dream (2000)
65 L.A. Confidential (1997)
66 Das Boot (1981)
67 Monty Python and the Holy Grail (1975)
68 Star Trek (2009)
69 The Bridge on the River Kwai (1957)
70 Reservoir Dogs (1992)
71 El laberinto del fauno (2006)
72 Raging Bull (1980)
73 Rashômon (1950)
74 The Maltese Falcon (1941)
75 All About Eve (1950)
76 Modern Times (1936)
77 Gran Torino (2008)
78 Singin’ in the Rain (1952)
79 Rebecca (1940)
80 Der Untergang (2004)
81 Metropolis (1927)
82 Some Like It Hot (1959)
83 The Prestige (2006)
84 Amadeus (1984)
85 The Elephant Man (1980)
86 The Apartment (1960)
87 La vita e bella (1997)
88 2001: A Space Odyssey (1968)
89 Nuovo cinema Paradiso (1988)
90 The Wrestler (2008)
91 The Great Dictator (1940)
92 Once Upon a Time in America (1984)
93 The Great Escape (1963)
94 Full Metal Jacket (1987)
95 Sin City (2005)
96 The Sting (1973)
97 Touch of Evil (1958)
98 Ladri di biciclette (1948)
99 Back to the Future (1985)
100 Mr. Smith Goes to Washington (1939)

Navigiranje s telefonom

Tehnika

To je opravilo, ki zna človeka stati precej živcev – vsaj mene je. Pred dobrim letom in pol sem prišel na bistro misel, da bi na telefon prek bluetootha priklopil GPS in ga uporabljal za navigacijo. Takrat je bil to edini cenovno sprejemljiv način, saj so bili samostojni GPSi precej dražji kot danes, GPSov v telefonih pa domala ni bilo. Omislil sem si torej ustrezno napravico, vendar se je izkazalo, da na telefon namestiti potrebne programe in zemljevide ni najbolj enostavno. Ker nikakor nisem našel časa, da bi se v zadevo poglobil, sem na koncu nanjo kar malo pozabil. Zdaj sem se pa končno odločil, da tako ne gre več.

Hardver

V času nakupa sem prišel do zaključka, da je najboljša izbira i-Blue 737. Vsebuje čip MTK, ki naj bi bil po natančnosti primerljiv z bolj znanim SiRFstar III, a naj bi porabil pol manj energije. Sicer napravica daje vtis precejšnje obskurnosti in garažne izdelave. Nikjer na njej ni naveden proizvajalec in tudi iz embalaže in priročnika je nemogoče ugotoviti, da jo dela Transystem. Za polnjenje uporablja priključek mini USB (bržkone so jih ravno imeli pri roki, saj kakih podatkov po njem ni mogoče prenašati), baterija pa je kopija baterije za nekatere Nokijine telefone. Tudi o čipu MTK na internetu ni ravno bogastva informacij. A sodeč po prvih preizkusih GPS dobro deluje, kar je glavno.

Vektorski zemljevidi

Če želiš, da telefon najde pot do cilja in te vodi po njej, potrebuješ vektorske zemljevide in ustrezen program. Menda je najboljši tovrstni zemljevid Slovenije Adria Route, ki se uporablja z Garminovimi programi. Zato sem si omislil to kombinacijo. V roke sem dobil Adria Route 2.10 in Garmin Mobile XT 4.10.60. Zadevo sem namestil (sledivši priloženim navodilom, ki sicer niso najbolj enostavna), z Garminovim programom MapSource, ki se dobi v kompletu, sem na pomnilniško kartico telefona prenesel zemljevide Slovenije in zadeva je delala. Bil sem zadovoljen – prenos izbranih zemljevidov na telefon je praktičen, program na telefonu pa podoben samostojnemu GPSu, ki sem ga vajen.

Moje zadovoljstvo je trajalo, dokler nisem opazil, da se mi nekam hitro prazni baterija telefona, tudi če Garmina ne uporabljam. Brž sem ugotovil, da je težava dobro znana. Razlog zanjo je proces TSRAutoStart.exe, ki se naloži ob zagonu telefona, vstavitvi pomnilniške kartice z Garminom ali zagonu Garmina, nakar se ne odnaloži in obremenjuje telefonov procesor. Sicer se ta proces da ugonobiti, denimo s temle programom (Menu | Tools | Processes, potem pa Menu | Terminate process), vendar to ni posebej elegantna rešitev.

Nadaljnje brskanje po internetu je razkrilo, da Garmin Mobile XT 5.00.30 nevšečnost z baterijo odpravi. Vendar nadgradnje ni bilo enostavno najti – kako se do nje prikoplješ z Garminove začetne strani, še vedno ne vem. K sreči me je Google pripeljal semle. Nadgradnjo sem prenesel na pomnilniško kartico, nekaj časa sem še porabil, da sem ugotovil, da je treba pognati GarminMobleXT.sis na kartici, nakar sem novo različico preizkusil. Izkazalo se je, da je lepša, ima neberljivo majhno pisavo (to sem v nastavitvah popravil), ni več v celoti prevedena v slovenščino (kar na delovanje ne vpliva, je pa zanikrno) dela počasneje (grrr!) in še vedno nalaga TSRAutoStart.exe (zelo grrr!). A ko sem v nastavitvah (Sistem | Launch background service) tisti bedasti proces vključil in zopet izključil, ko sem izključil Garmin Online in ko sem telefon ponovno zagnal, je bila težava končno rešena. Juhej!

Ker sem bil že ravno pri delu, sem se lotil še nadgraditi zemljevid z različice 2.10 na 2.20. Nadgradnjo sem našel tule (treba je uporabiti različico za CD, čeprav telefon uporablja pomnilniško kartico, drugače se izgubi prikladnost prenašanja izbranih zemljevidov na telefon).

Za udobno navigacijo bi potreboval še držalo za telefon za v avto in razdelilnik za vžigalniški električni priključek, da je mogoče hkrati napajati GPS in telefon. Prepričan sem, da se na eBayu za majhen denar najde oboje. Pa kak dodaten zemljevid za potovanja izven Slovenije bi prišel prav.

Rastrski zemljevidi

Za navigacijo izven cest Adria Route ni uporaben. Verjetno bi bil uporaben Adria Topo, a ko sem Garminov softver ukrotil, sem si sklenil obzorja razširiti še s spopadom z drugo vrsto težav. Ja, mazohist sem. Rastrskih zemljevidov Slovenije je bilo včasih na internetu mnogo, zdaj se mi pa zdi, da jih ni več toliko. Bržkone so samostojni GPSi, ki uporabljajo vektorske zemljevide, potrebo po njih zmanjšali. K sreči sem že pred časom izbrskal rastrske zemljevide Slovenije v merilih 1 : 50.000 (imenovane A1, A2 itd.) in 1 : 25.000 (imenovane 013400, 014300 itd.) ter celo nekaj v merilu 1 : 5.000. Takšni in drugačni zemljevidi so sicer poceni na voljo pri Geodetski upravi, vendar jih dobiti ni povsem enostavno, tako da se tega zaenkrat nisem lotil.

Po vsem videzu je najboljši program za navigacijo po rastrskih zemljevidih za Symbian SmartComGPS. Brez težav sem ga namestil, se je pa zataknilo pri zemljevidih. Nikakor nisem uspel ugotoviti, v kakšnem formatu naj bi bili (v navodilih to recimo ne piše). Edino, kar sem vedel, je, da naj bi bil SmartComGPS nekako kompatibilen z OziExplorerjem, bržkone najbolj znanim programom za navigacijo po rastrskih zemljevidih.

Najprej sem tako poizkusil usposobiti zemljevide v merilu 1 : 50.000, saj so bili poleg iz slik v formatu .jpg sestavljeni iz datotek .map, ki jih uporablja OziExplorer. Te datoteke .map je SmartComGPS prepoznal, nikakor pa ga nisem uspel prepričati, da bi jih povezal s slikami. Končno sem ugotovil, da obstaja OGF2 Converter, ki slike pretvori v format .ogf2, ki SmartComGPS zadovoljijo. Pretvornik je rahlo hecen in slabo dokumentiran, a deluje. Ima recimo razdelek Expert settings (do not change), v katerem je mogoče nastaviti kompresijo slik, s čimer se program da razsuti, da se pa tudi dramatično uravnavati velikost nastalih zemljevidov.

Večji izziv so bili zemljevidi v merilu 1 : 25.000. Te so sestavljale slike v formatu .png in datoteke .tfw. Edini način za pretvorbo .tfw v .map, ki sem ga našel, je z OziExplorerjem. A to ni enostavno, saj se zemljevide z zemljepisnimi širinami in dolžinami da povezati na različne načine in programu je treba dopovedati, katerega naj uporabi. Najprej je potrebna datoteka datums.dat, v katero zapišeš spodnji vrstici in jo shraniš v mapo OziExplorerja.

SLOVENIJA,3,668,-205,472
HRVASKA,3,670,-190,490

Nato izbereš File | Import Map | All DRG Maps on a CD or in a Folder (kakšni zemljevidi so DRG, se mi mi tudi sanja ne). Pri tem je treba kot datum izbrati Slovenijo in kot projekcijo TM User Grid. Ta ima še nadaljnje nastavitve.

Latitude Origin: 0
Central Meridian: 15 E
Scale Factor: 0,99990000
False Easting: 500000,00
False Northing: -5000000,00

Opisani postopek proizvede pravilne datoteke .map, nakar je treba še z OGF2 Converterjem izdelati ustrezne slike in SmartComGPS je zadovoljen. Juhej!

Zdaj moram pa GPS samo še začeti uporabljati. Upam, da mi bo prišel prav pogosto, da bom upravičil porabo časa za njegovo usposabljanje.

Jabolčna peška iz mašine

Film

Danes sem si ogledal anime Appleseed Ex Machina na blu-rayu. Je kar prijalo, saj ni slab, pa animejev sem zadnje čase pogledal bore malo.

Zgodba se odvija po nekakšni tretji svetovni vojni, v kateri so se ljudje temeljito zmasakrirali. Po njej so zastavili utopični novi svet, v katerem se bioroidi (genetsko spremenjeni ljudje brez nasilnih in drugih škodljivih čustev) gredo politiko, kiborgi pa skrbijo za varnost. A seveda novi svet ni čisto tako utopičen, kot je bil zamišljen (film potrebuje zaplet). Zlobni teroristi so se namreč odločili preostanek človeških sporov odpraviti tako, da bi vse ljudi vključili v enotno zavest – tiste, ki bi imeli kaj proti, pa pobili. Temu se naši junaki – pripadniki nečesa med vojsko in policijo – kajpak zoprstavijo. Glavna junakinja je bojevita deklina Deunan, ki ji ob strani stoji kiborški partner in ljubimec Briareos (glede na to, da je slednji videti v glavnem umeten, se človek vpraša, kako je s telesno platjo njune ljubezni). Odnose malce zaplete prihod Tereusa, bioroida, ki je nastal iz pretežno Briareosove DNK (zaradi njegovih izjemnih bojnih sposobnosti). Na pogled, po obnašanju in po naklonjenosti junakinji je zato jako podoben Briareosu, kar ubogo Deunan malce bega, a na koncu zadevo vsi trije prebrodijo brez prehudih duševnih težav.

Vsebinsko je film čisto prijeten, a nakoliko plitev. Osnovna zamisel je zanimiva in bi si zaslužila, da se o njej malo pofilozofira, vendar Jabolčna peška raje ostane lahkotna in tega ne stori. Z ljubezenskim trikotnikom ter odnosom med Deunan in njenim kovinskim prijateljem bi se takisto dalo narediti več. In nenazadnje so zanimiva tema podobnosti in razlike med klonoma (Briareosom in Tereusom), a film dlje od tega, da ju naredi nekoliko podobnejša, kot bi bilo zgolj zavoljo podobnih genov pričakovati, ne gre. Je pa akcija kar vznemirljiva in ne preveč animejsko nerealistična, tako da jo je veselje gledati.

Še več veselja ima gledalec s samo podobo animeja. Je nekakšna kombinacija računalniške grafike in risane animacije ter je krasna. Sploh na blu-rayu, ki sliko naredi kristalno čisto in ostro kot britev (hm, vsaj večino časa – nekateri prizori so kdove zakaj slabši od drugih). Tudi klasični filmi so na blu-rayu nesporno lepši, a zaradi zrnatosti filmskega traku in nečistost resničnosti učinek ni tolikšen kot pri Jabolčni peški.

Razmišljam, ali naj si ogledam tudi prejšnji film, Appleseed. Kritike niso navdušujoče in tudi na pogled je prav gotovo manj privlačen od Ex Machine. Bi pa rad izvedel malo več o ozadju likov. Za te potrebe bi bila najbrž še boljša serija ali manga, vendar je obeh veliko in se bržkone ne bom spravil na lov za njima. Film bom pa verjetno poiskal na internetu.

Sovražim kupovanje hlač

Razno

Nakupovanja ne maram. Prav posebej ne maram nakupovanja oblačil in obutve. In čisto na vrhu seznama reči, katerih nakupovanja ne maram, so hlače. Zaradi tega so bile do včeraj moje najnovejše kavbojke stare nekje med tri in pet let, ostale so pa še starejše in temu primerno ponošene. Zaradi obupnosti položaja sem tako ugriznil v kislo jabolko (kaj jabolko, limono!) in se odpravil po nakupih. Takole je bilo.

Prvi poizkus sem naredil pred nekaj dnevi, ko sem bil v središču Ljubljane. Najprej sem zavil v Maximarket, ker sem imel tam še druge opravke, in izid je bil pričakovan: kavbojke so stale okrog 100 EUR, kar se mi za nekaj tako nezanimivega, kot so hlače, zdi preveč. Potem sem odkorakal do Name, kjer so bile cene dosti bolj znosne, nekatere prav nizke. Menda so prodajali lanske modele, ki se iz meni ne povsem umljivih razlogov mnogim zdijo manjvredni in zanje niso pripravljeni odšteti polne cene. Mene lanskost prav nič ne moti, nizka cena mi je pa celo všeč, vendar me motijo bedni kroji, s katerimi so se ponašali prav vsi primerki, ki so mi jih ponudili. Imeli so namreč tako ozke hlačnice, da sem jih komaj spravil na stegna, ter tako široke in nizke pasove, da mi je pri počepu ven gledalo pol riti. Verjetno se nekaterim ljudem to zdi estetsko zadovoljujoče ali celo udobno (morda taistim, ki se zmrdujejo nad lanskimi modeli), meni se zdi pa preklemansko zoprno. Za nadaljevanje kalvarije tisti dan nisem imel časa, tako da sem se nakupovat ponovno spravil včeraj.

V drugem poizkusu sem krenil v BTC, kjer sem trnovo pot začel v Cityparku. Prva trgovina, ki mi je prišla na pot, je bila H&M. Zavil sem noter in nemudoma postal zbegan. V večini trgovin z oblačili to pritegne kako prodajalko, pri H&M pa dotičnih očitno nimajo kaj dosti (zna biti, da so zato cenejši, ampak jaz brez prodajalcev lahko kupujem računalniško opramo, oblačila pa težko). Nesrečen sem začel tavati med policami in naletel na dve mesti, za kateri se mi je zdelo, da so tam moške kavbojke. Na prvem sem hitro ugotovil, da ne premore ničesar zame – sumim, da so prodajali nekakšne poslednje modele po znižanih cenah. Na drugem sem pa nekaj časa študiral listke na hlačah in se spraševal, katera številka bi utegnila biti prava zame, nakar sem obupan pograbil ene, ki so se zdele primerne, in šel v kabino preverit, koliko sem se uštel. Ko sem našel kabine, se je izkazalo, da je pred njimi kar dolga vrsta. V gnusu sem se obrnil, vrnil kavbojke in se pobral iz H&Ma.

Naslednjih nekaj trgovin je bilo znosnejših, le kavbojke so bile vse ozke čez stegna ter široke in nizke v pasu – skratka nenosljive (vsaj zame). Potem pa se mi je vendarle nasmehnila sreča. Prišel sem v trgovino Celio* (ime moram zabeležiti, ker se bom tja morda še kdaj vrnil). Zdaj sem že vedel, da potrebujem hlače številka 32, tako da sem se podal naravnost do police s kavbojkami. Kjer sem se soočil s težavo, da so imele hlače malo več številk, kot sem jih bil vajen iz prejšnjih trgovin. K sreči se me je usmilila prijazna prodajalka, ki mi je pojasnila, da pri njih ameriško številko 33 (32 niso imeli) označujejo z evropsko 42, ustrezna dolžina pa da je označena z 32 – torej 42/32. Prve take kavbojke sem šel pomerit in – čudo prečudno – bile so kar ustrezne. Zato sem na kup zbral vse modele z iskano številko (kakih deset jih je bilo) in se z njimi zaprl v kabino. Našel sem še nekaj sprejemljivih primerkov, tako da sem na koncu pristal pri dvojih kavbojkah in enih nekavbojskih hlačah. Vse skupaj je stalo znosnih 125 EUR. Olajšan sem se odpravil domov hladit živce. Upam, da mi tele izkušnje par let ne bo treba ponoviti.

Seks in nasilje

Razno

Oni dan je beseda nanesla na ameriško puritanstvo in na to, da se seks v medijih preganja bolj kot nasilje (če kdo meni, da ni tako, naj se le spomni tegale). Seveda pojav ni zgolj ameriški – konec koncev je tudi pri nas po televiziji krvoprelitje videti dosti laže kot seks. Razumni ljudje to navadno obsojamo, saj je seks vendar fajn, nasilje pa v splošnem ne. A v trenutku razsvetljenja sem spoznal, da je ta pogled napačen. Kaj tiči za znatnim deležem težav, ki pestijo naš planet? Prenaseljenost! In kaj prenaseljenost povzroča? Seks! Nasilje pa po drugi strani prenaseljenost zmanjšuje. Torej smo primorani zaključiti, da bi nam bilo bolje, če bi nehali seksati in bi se več pobijali.

Kuhajmo srednjeveško

Prehranjevanje

Dedek Mraz (pravzaprav babica Mraz v podobi Jelke – za babico nenavadno mladostna in ljubka) mi je prinesel/prinesla dve knjigi receptov: srednjeveških in antičnih. Ker je darilo malo zamujalo in ker tisti mesec, ko je prispelo, za glavnega kuharja nisem bil na vrsti jaz, sva srednjeveško prvič kuhala prejšnji mesec. Razlog, da o tem pišem šele danes, je pa seveda običajni.

Kosilo je imelo vse ključne sestavine (torej juho, glavno jed in sladico). So pa imele srednjeveške pojedine (v Franciji in Italiji) še kako sestavino več. Ponavadi so se začele s sadjem ali solato, kar naj bi s kislostjo zbudilo tek. Sledila je juha ali potage – potage je nekaj, za kar ni povsem jasno, ali je bilo bolj juha ali bolj kuhana zelenjava, saj srednjeveški recepti načeloma ne vsebujejo količin, tako da je težko presoditi, kako goste naj bi bile jedi. Potem so postregli glavno jed, ki je bila ponavadi pečeno meso. Sledil je entrement, kar je bilo lahko marsikaj, sodijo pa v to kategorijo pite. Nato je prišla na vrsto sladica, pa še ena lažja sladica (pogosto pospremljena s sladkim vinom), katere namen je bil ‘zapreti’ želodec. Čisto na koncu so v drugem prostoru postregli s kandiranimi začimbami in podobnim, kar naj bi pomagalo pri prebavi in prispevalo k dišečemu dahu (to je bilo bržkone bolj potrebno kot danes, ker sumim, da si zob v srednjem veku niso dosti umivali, zobozdravstvo pa verjetno tudi ni bilo najbolj na nivoju).

Količine v spodnjih receptih so za pet oseb. Bilo je dobro.

Improvizirana juha

Tako se imenuje, ker se menda skuha hitro in brez priprav, tako da je primerna za nenapovedane goste. Meni se sicer ni zdelo, da bi se skuhala kaj hitreje kot druge juhe.

Sestavine:

  • 3 kosi kruha (Načeloma naj bi bil črn, midva sva pa uporabila kar suhe makovke, ker sva jih ravno imela in za uživanje v nenamočeni obliki niso bile več primerne.)
  • 5 jajc
  • vinski kis po okusu
  • verjuice ali limona – prvega (ki je sok iz nezrelega grozdja) nisva imela, pa tudi drugega nisva dodala, ker je za kisanje zadoščal kis
  • krepak ščep mletega ingverja (Nadomestila sva ga z nastrganim svežim ingverjem, ker sva ga ravno imela – uporaba sestavin, ki so pri roki, je menda v skladu s filozofijo juhe.)
  • krepak ščep sveže nastrganega muškatnega oreščka
  • krepak ščep mletih klinčkov
  • 125 g masla
  • 10 žlic peteršilja, nasekljanega
  • 1,25 l vode
  • sol po okusu

Kruh namoči v vodi. Ko je prepojen, vodo odcedi, kruh pa zmečkaj z vilicami. Stepi jajca in jih zamešaj v kruh. Dodaj kis in začimbe ter zmiksaj. Peteršilj popraži na maslu, dodaj vodo in zavri. Nato dodaj še krušno mešanico, ponovno zavri, posoli in postrezi.

Čebulna torta

Pite (ki so jim rekli tudi torte) so bile priljubljena srednjeveška jed.

Sestavine testa:

  • 200 g bele moke
  • 100 g masla
  • 3 žlice vode
  • 1/2 žličke soli

Sestavine nadeva:

  • 500 g čebule
  • 150 g pečene slanine (Prirejeni recept pravi, naj se uporabi panceta, a izvirnik govori o masti, tako da se mi je pečena slanina zdela primernejša.)
  • 300 g pasirane skute
  • 1 jajce (Glede na to, da je bil na koncu nadev precej mehak, bi mogoče lahko dodal še kako jajce, ki bi ga po mojem moralo nekoliko strditi.)
  • ščep žafranike
  • sol po okusu

Zmešaj moko in maslo (to je zafrknjeno opravilo – jaz sem maslo najprej na drobno narezal in nato mešal z vilicami). Dodaj soljeno vodo, pregneti in oblikuj okroglo ploščo.

Zmiksaj slanino in čebulo. Dodaj skuto, jajce in žafraniko, posoli in zmešaj.

Pečico segrej na 200 stopinj C. S testom obloži okroglo posodo s premerom 25 cm. Testo naj prekrije dno in stranice do višine dobrih 5 cm. Na testo položi alufolijo in ga obteži (da se ne dvigne). Peci 10 minut. Odstrani folijo in utež ter peci še 5 minut. Testo vzemi iz pečice in ga napolni z nadevom. Peci kakih 45 minut.

Začinjen slivov mousse z medom

Pripravil naj bi se iz svežih sliv, a ker jih nisva imela in ker so se suhe zdele povsem primerne, sva uporabila te.

Sestavine:

  • 350 g suhih sliv
  • 300 ml rdečega vina
  • 200 ml vode
  • 2 žlici medu
  • žlica riževe moke (Ker je nisva imela, sva uporabila koruzni škrob – gustin.)
  • ščepec soli
  • 2 ščepca mletega popra
  • ščepec mletih klinčkov
  • ščepec sveže nastrganega muškatnega oreščka

Zavri vino in v njem 5 minut kuhaj slive. Slive odcedi in vino shrani. Slive fino zmiksaj. Slive, vino in vse ostale sestavine kuhaj kakih 10 minut. Nalij v posode, v katerih boš mousse postregel, in ohladi. Rezultat je po teksturi bolj kot moussu podoben marmeladi, a ker ni marmeladasto sladek, je povsem primeren za samostojno uživanje.

Čiščenje Thinkpada

Tehnika

Moj službeni prenosnik je Lenovov Thinkpad T61, ki je hardversko zelo soliden (ob nakupu pred kakim letom je bil celo odličen). Ima pa Lenovo grdo navado, da na svoje prenosnike namesti kopico softvera dvomljive uporabnosti, ki upočasnjuje delovanje in je nasploh pretežno škodljiv. Zaradi tega je bržkone najbolje na nov računalnik namestiti Windows brez Lenovove šare. A preden sem to ugotovil, sem na prenosnik že namestil programe, ki jih potrebujem, in vse lepo nastavil, česar nikakor nisem hotel povoziti s svežo namestitvijo Windows. Tako mi ni kazalo drugega, kot da sem se lotil odstranjevanje Lenovovih umotvorov.

Tole sem odstranil:

  • Client Security – Password Manager – mislil sem, da gre za Password Manager kot del Client Security (nisem ga uporabljal, ker je nadležen), pa sem očitno odstranil kar cel Client Security, menda brez škode;
  • Lenovo Registration – škodi ne, koristi pa tudi ne in živciralo me je, da sem imel v startnem meniju dva Lenovova registrationa;
  • Message Center – zaenkrat mi ni sporočil še ničesar uporabnega;
  • Maintenance Manager – ne zdi se, da bi delal kaj koristnega;
  • Rescue and Recovery – program za delanje varnostnih kopij, pri keterem ni mogoče določiti, varnostno kopijo česa naj naredi, ni najbolj posrečen, čeravno drži, da bi se spodobilo, da bi si nekako uredil samodejno delanje varnostnih kopij;
  • ThinkPad Power Manager – čisto zadovoljivo ga nadomeščajo sami Windows.

Telih treh programov pa previdno sploh nisem namestil, čeprav so mi bili ponujeni:

  • ThinkVantage System Migration Assistant
  • Multimedia Center for Think Offerings
  • Lenovo System Toolbox

Po čiščenju se mi zdi, da prenosnik deluje malo hitreje, še vedno pa imam občutek, da bi glede na hardver lahko bil bolj poskočen (zaradi tega tudi gornja ugotovitev, da je najboljša rešitev nemastitev ‘neokuženih’ Windows). Bom vedel za prihodnje.