Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja

Končno spet D&D!

D&D

Za vse, ki ne veste, o čem govorim, naj najprej na kratko razložim, kaj dungeons and dragons sploh je. To je igra, v kateri vsak igralec oblikuje lik, katerega vlogo potem igra. Lik določa rasa (npr. človek, vilin …), poklic (npr. bojevnik, čarovnik, duhovnik …) in kopica drugih lastnosti. Družba igralcev se nato poda na pustolovščino, ki jo usmerja dungeon master (DM). DM si zamisli okolje in navadno nalogo, s katero se igralci spopadejo, ter igra vse like, s katerimi se srečujejo. Igralci imajo precej proste roke pri tem, kaj počno, izid dejanj pa določajo sposobnosti njihovih likov in met kocke (pa seveda DMova volja). Igra se odvija predvsem skozi pogovor, le v bojih se navadno na mizo postavijo figurice udeležencev.

Včeraj smo si po kake pol leta privoščili eno seanso temničenja inu zmajevanja (po toliko časa predvsem zato, ker sem se štiri mesece mudil v Kanadi). Prav prijalo je spet opasati si bridki meč in vzeti v roko kocke, nič manj fino pa ni bilo po dolgem času videti prijatelje, s katerimi igramo. Raziskovali smo izginotje žene in hčere nekega trgovca ter ugotovili, da je povezano s še več drugimi izginotji. Očitno je na delu nekdo, ki ugrabljence spreminja v nemrtve – kdove s kakšnim namenom. Končali smo v podzemnem hodniku, domnevoma na poti v skrivališče malopridnega nekromanta – kako se bo zadeva razpletla, bomo pa videli naslednjič. Upajmo, da na razplet ne bo treba čakati tako dolgo, kot na včerajšnjo seanso.

RSS

Tehnika

RSS je format, v katerem nekatere spletne strani objavljajo povzetek svoje vsebine – predvsem take, ki se pogosto spreminjajo (blogi, strani z novicami …). Kratica navadno pomeni really simple syndication, obstajajo pa tudi druge interpretacije (kakor obstaja tudi več različic standarda). Ta format ni nič drugega kot dokaj enostavna datoteka XML, ki se ji navadno reče dovod RSS (RSS feed). Z ustreznim programom se na tovrstne dovode lahko naročiš, program pa te potem obvešča o spremembah na straneh, tako da jih ni treba periodično pregledovati. Zalo priročno.

RSS je v rabi že kar nekaj časa, vendar sem ga sam začel uporabljati šele pred dobrim mesecem. To mi kot računalničarju, ki bi moral biti na tekočem z internetskimi tehnologijami, ni ravno v ponos. V svojo obrambo lahko rečem, da ga, preden sem začel prebirati bloge, nisem prav nujno potreboval.

Za prebiranje dovodov uporabljam program RSS Bandit, ki ga odlikuje elegentan uporabniški vmesnik, pa tudi zmogljivostno mu ne morem kaj dosti očitati (čeprav seveda dopuščam, da je to zgolj zaradi mojega slabega poznavanja konkurence). Všeč mi je, da zna seznam dovodov, na katere sem naročen, hraniti na strežniku FTP, kar omogoča usklajevanje med domačim in službenim računalnikom. Škoda je le, da to usklajevanje ni samodejno (dovolj bi bilo ob zagonu in izhodu), tako da moram pred odhodom od doma seznam gordati na strežnik, ob prihodu v službo pa ga od tam dolvzeti, nato pa postopek ponoviti ob vrnitvi domov. Saj to zahteva le par klikov, ampak sitno je, ker včasih pozabim.

Pri nekaterih blogih dovod vsebuje cele objave, tako da jih sploh ni treba odpirati posebej, pri drugih pa žal samo začetek. Od blogov, ki jih prebiram, le Bite My Bytes v dovodu prikaže tudi komentarje, kar mi je všeč in upam, da bo prešlo v širšo rabo.

GLUT

Tehnika

Denimo, da pod Linuxom potrebuješ GLUT, nekakšno knjižnico za delo z OpenGLom (jaz ga potrebujem zato, ker ga uporablja en program, s katerim preučujem preiskovalne algoritme). In denimo, da tvoja distribucija Linuxa GLUTa ne vsebuje (Fedora Core 4, ki jo uporabljam, namesto GLUTa vsebuje Freeglut, ki naj bi bil ravno tako dober, hudič je le, da ne poznam ustreznega zaklinjanja, s katerim bi oni program prepričal, da bi delal tudi s Freeglutom). Kaj storiš? I, oddeskaš na GLUTovo spletno stran, si zadevo dolvzameš in jo – sledeč navodilom – namestiš. Preprosto! Žal pa se pri sledenju navodilom stvari zapletejo, vsaj če se bolj slabo spoznaš na Linux, kajti navodila so nadvse ušiva in vsemu trudu navkljub mi z njihovo pomočjo GLUTa ni uspelo pripraviti do delovanja. K sreči pa obstaja preprosta (a ne najbolj očitna) rešitev: namestiš si knjižnico Mesa 3D, ki GLUT vsebuje, ima pa za razliko od njega povsem uporabna navodila za namestitev.

Dopolnilo:
Ponovno sem nameščal Mesa3D (različico 6.5), ki pa tokrat onega programa ni pripravila do delovanja. Izkazalo se je, da je bil razlog ta, da se datoteke, ki jih program potrebuje, niso namestile v imenika /usr/include in /usr/lib, ampak v /usr/local/include in /usr/local/lib. Saj to se pri namestitivi da spremeniti, ampak najprej moraš vedeti, kam naj bi se namestile. K sreči na spletni strani Mesa3D dajo namig, namreč pišejo, da privzeto se namestijo v imenika, v katera bi se morale (čeprav se v resnici ne).

Ne marajo me!

Delo, Kanada, Edmonton

Oni članek, ki sem ga ustvarjal v Kanadi, ni bil sprejet na konferenco AAAI 2006 (ne nepričakovano). Drek. In sploh je drek, da je eden od treh recenzentov v članku odkril težavo, ki je dokaj resna in je ne bo prav enostavno rešiti. Dobro pa je, da sta dva recenzenta zelo podrobno opisala, kaj ju je žulilo, tako da se bo po njunih pripombah dalo članek precej izboljšati. Kajti razume se, da bova z Vadimom poizkusila srečo še na kaki konferenci, in če uspeva najti rešitev za ono resnejšo težavo, so po mojem najine možnosti v drugem poizkusu precej dobre.

Čudaški Jeremija

Delo

Možakar, o katerem bo nocoj tekla beseda, se v resnici ne imenuje Jeremija, a ker ne želim biti preveč nediskreten, mu bom rekel tako. Jeremija ima nekakšno povezavo z revjo Informatica in ker sem eden od Informaticinih urednikov, se je odločil občasno razveseliti me s kakim pismom (sicer ga pa ne poznam). Včeraj mi je pisal tretjič in lahko rečem, da se čudnost njegovih pisem stopnjuje.

Podrobnosti o prvem pismu se ne spomnim, tako da očitno ni bilo posebej zanimivo. Za novo leto mi je pa poleg voščilnice poslal popis svojih dosežkov v preteklem letu: udeležil se je dveh fizikalnih konferenc, uvrstil se je v nekaj knjig življenjepisov, vladam Evropske unije je poslal nekakšno pismo na temo evropske ustave, zadel je glavni dobitek na World lottery in podedoval veliko denarja v Nigeriji. Poleg tega je začel dobivati pokojnino, njegova hči pa je diplomirala. Da ne bi slučajno podvomil o njegovem obisku konferenc, je priložil fotokopiji potrdil o udeležbi.

No, očitno je bil Jeremija razočaran, ker nisem pokazal nobenega navdušenja nad njegovo uvrstitvijo v življenjepisne bukve (ki so mu očitno prav posebna strast), kajti včeraj mi poslal pismo s priloženimi fotokopijami sestavkov o njem v treh tovrstnih knjigah. Če slučajno niti to ne bi name naredilo dovolj imenitnega vtisa, je pa dodal še fotokopijo potrdila, da je ga je American Biographical Institute priznal za enega izmed 500 največjih genijev 21. stoletja. Kaj je hotel povedati v samem pismu, mi ni čisto jasno, razen da je velik frajer in da je bil kljub temu 19 let brezposeln. V posebno čast si pa lahko štejem, da so bili med prejemniki tega pisma tudi Kofi Annan, kraljica Elizabeta II. in drugi pomembni ljudje.

Hja, tale Jeremija je bržkone daleč najbolj zabaven rezultat urednikovanja Informatici.

Turizem v Helsinkih, drugič

Službena pota

S sestankom smo brez večjih pretresov zaključili, predvčerajšnjim sem si pa privoščil še malo turizma. S padavinami mi je bilo tokrat prizanešeno, vseeno pa prav krasen dan ni bil. Mahnil sem jo do pristanišča, za katero mi ni bilo čisto jasno, kako obratuje, glede na to, da je morje prekrito z ledom. Očitno ga ledolomilci vsake toliko časa razlomijo, ladje pa si potem utirajo pot med plavajočimi kosi. Menda je pozimi tudi precej običajno, da se po ledu hodi in celo vozi z avti.

Blizu pristanišča stojita dve cerkvi, ki spadate med glavne mestne znamenitosti: stolnica Uspenskega in luteranska stolnica. Obe sta precej ruskega videza, kar spričo tega, da je bila Finska lep čas pod Rusijo, ni nepričakovano. Ruski vpliv v Helsinkih je opazil tudi Hollywood, ki je v času hladne vojne tam posnel več v Sovjetski zvezi dogajajočih se filmov.

Nedaleč od obale leži nekaj otokov, ki so načeloma vredni obiska – na enem je utrdba Suomenlinna, na drugem pa živalski vrt (ki naj bi bil kar imeniten), vendar zanje žal nisem imel časa. Mogoče kdaj drugič – navsezadnje bi tale naš projekt utegnil imeti še kak sestanek na Finskem.

Pristanišče
Pristanišče

Stolnica Uspenskega
Stolnica Uspenskega

Luteranska stolnica
Luteranska stolnica

V Helsinkih se dobro je

Prehranjevanje, Službena pota

Včeraj smo šli na večerjo v eno še kar fancy restavracijo, v kateri smo si privoščili precej fancy večerjo: kaviar, severnega jelena, divjega petelina … Dodatna ugodnost je bila, da je zadeva šla na račun gostiteljev, kar se na projektnih sestankih navadno ne dogaja. Zanimivo je bilo, da se restavracija ni nič upirala, ko jim je bilo rečeno, naj račun pošljejo na ta in ta naslov, čeprav naših gostiteljev niso poznali in je vsa družba pojedla za ~1,000 EUR. Face tile Finci – po mojem bi kaj takega naredili malokje.

Turizem v Helsinkih

Službena pota

Predvčerajšnjim sem imel nekaj časa za ogled mesta, ki sem ga seveda izkoristil, čeprav vreme ni bilo najbolj prijetno: malo je snežilo, malo deževalo in ulice so bile plundraste. Helsinki so lepo urejeni, vendar je arhitektura nekoliko stroga, kar je skupaj s klavrnim vremenom pustilo malce žalosten vtis. Upam, da bo bolje v soboto, za katero sem si pustil predel mesta z največjo koncentracijo znamenitosti.

 Skalna cerkev
Skalna cerkev

Sibeliusov spomenik
Sibeliusov spomenik (Hm, bi moral zapisati Sibelijev? Če se ne motim, se grške in latinske besede na -es in -us sklanjajo na ta način.)

Race v napol zamrznjenem ribniku
Race v napol zamrznjenem ribniku