Vse pogosteje opažam, da ljudje v e-pisma napišejo LP namesto lep pozdrav. Kako naj pošiljatelju verjamem, da s pozdravom misli vsaj približno resno, če se mu ga ne ljubi niti izpisati? Pa nočem reči, da od ljudi pričakujem, da me bodo ne vem kako iskreno pozdravljali, ampak če me ne, potem jim tudi LP ni treba napisati. Sploh mi gredo razne vljudnostne puhlice na živce, kajti če je neka beseda v večini primerov izrečena, ne da bi bila za njo prijazna misel, potem prijazne misli z njo ne moreš več izraziti.
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja
Bes lopi Internet Explorer
In ne, nisem firefoxovski fanatik ali kak soroden zelot – celo večinoma uporabljam Internet Explorer, ker pač mojim potrebam čisto dobro služi. Ampak tokrat me je pa prav grdo zafrknil. V zapletem dokumentu HTML imam tabele z atributom CSS visibility: hidden, znotraj tabel pa elemente z visibility: visible. Notranje vrednosti bi morale imeti prednost pred zunanjimi, pa žal ni tako. Zaradi te kozlarije bom moral predelati sloge v celem dokumentu. Fuj in fej.
Joj, kako sem slab
V Kranju se odvija magicaška liga v vintagu in legacyju. Danes je bilo na sporedu peto tekmovanje – v vintagu. Zaradi kanadenja sem prva štiri tekmovanja (od desetih) zamudil, tako da moje možnosti že itak niso najboljše, potlej sem pa še danes pogorel. Igral sem gifts v Brassmanovem slogu (malenkost prirejene mojemu okusu). Že sama izbira kupčka je bila napaka, ker so gifts hudičevo težavni za igranje in ne odpuščajo napak, jaz sem pa precej zarjavel (magica nisem igral že dva meseca, constructeda se pa nisem pritaknil še mnogo dlje). Poleg tega v kupčku nimajo kaj iskati pithing needli in strip mine, vsaj ne v kranjski metaigri (ne vem pa, s čim zamenjati oba needla, ker so zaradi thirst for knowledgov artifacti potrebni). Med igranjem sem storil kopico neumnosti, pa tudi kupček se ni obnašal prav lepo, tako da sem končal z dvema zmagama in tremi porazi. Bedno. Upam, da mi bo v prihodnje uspelo igrati dovolj magica, da bom prišel v kolikor toliko spodobno formo. Ali pa moram vsaj biti previdnejši pri izbiri kupčka. Saj mogoče bi bil že tokrat, pa sem se spričo pomanjkanja časa za pripravo drugega kupčka nekako prepričal, da bom zmogel. Napaka.
Avtomobilski bogovi, s čim sem se vam zameril?
Danes sem spet postal mobilen. Kmalu po tistem, ko sem jo mahnil v Kanado, je namreč mojemu avtu potekla registracija, tako da je po vrnitvi moral prestati tehnični pregled in s tem povezane nevšečnosti, pa še za redni servis je bil čas. Saj po svoje se je to kar dobro izšlo, ker mi tako za štiri mesece ni bilo treba plačati zavarovanja, vendar se na taj točki dobre novice končajo.
Vse skupaj me je namreč stalo dokaj nezaslišanih ~290.000 SIT (in to za enega navadnega starega megana). Pa ko bi mi vsaj ne bilo treba dolgo trpeti! Ampak ne: urejanje papirjev je trajalo debelo uro, kajti ženščina, ki se je ukvarjala z zavarovanjem, ni znala urediti kaska pri Zavarovalnici Maribor. Trikrat je zavarovalnico klicala za napotke, pa še ji ga je uspelo narediti narobe, tako da je morala vajo ponoviti. In za povrh ji je med postopkom še crknil tiskalnik. Saj je bila čisto prijazna, celo kakava sem bil deležen, ampak nesposobna je bila pa še bolj. In to je bila tista, ki so jo kolegice izbrale kot najbolj kvalificirano za ta težavni posel. Obup.
Ko sem se peljal proti domu in sem že mislil, da sem avtomobilskih nadlog do nadaljnega rešen, je pa avto začel spuščati neke nemarne glasove, tako da gre jutri nazaj na servis.
Dopolnilo:
Očitno so bogovi menili, da sem se včeraj dovolj spokoril, tako da je bil tisti ropot le posledica manjkajočega vijaka. Da pa ne bi čisto izgubil strahu pred njimi, so zakuhali, da so na servisu založili mojo servisno knjižico.
Blefiranje
Pišem prispevek k projektnemu predogu na temo, o kateri ne vem popolnoma nič (no, razen tistega, kar sem včeraj prebral v Wikipedii). In zadeva se niti ne bere povsem zanič. Zdaj pa ne vem, ali naj si čestitam, ker sem dober blefer, ali naj bom raje zgrožen nad svojim početjem. Kakor tudi ne vem, ali naj si želim, da bi bil projekt sprejet (ker bomo dobili denar) ali naj se tega bojim (ker bomo te reči, o katerih ne vem nič, morali dejansko narediti). Je pa dilema najbrž brezpredmetna, ker se ostali projektni partnerji zaenkrat niso še prav nič izkazali in je moj (klavrni) prispevek trenutno videti eden boljših delov predloga, tako da projekt bržkone itak ne bo sprejet.
Parting with IRCL
I finally got around to writing about my last days in Canada. This post is in English because it’s largely about my Canadian colleagues and I don’t want to talk about them behind their backs, so to speak. Particularly since they may actually find out about it – Vadim has told me that he visits my blog occasionaly, even though he understands little. He discovered it when I posted a link to his web page – apparently University of Alberta is running some software that is checking for links to its web pages. I don’t think I have written anything particularly embarassing about him, but I was still a bit shocked.
On the last day of my stay at the University, Vadim kindly invited his group, IRCL, and a few other people to dinner – to celebrate the end of the AAAI submission frenzy and the successful conclusion of my visit. Before we left for the restaurant, we played some hacky sack. We used to do that from time to time and it’s a pretty cool way to relax after long hours in front of a computer. I even became only moderately bad at it; I don’t expect to ever match Chris‘s or David’s mastery, though.
The restaurant was a rather nice Japanese place and the sushi was not only good, it was also served on neat wooden boats. Unfortunately I forgot to take any pictures before the table was empty, so you’ll have to take my word for it. After dinner I passed the camera around the table and below are the results. If anyone feels his reputation will be ruined forever by some unflattering picture, let me know and I’ll take it down. I admit, I did select the more colorful ones; I should’ve offset this by posting a picture of me doing something ridiculous, but it seems I did nothing ridiculous that evening (I know, I’m boring – should we meet again, I promise to do better).
Nathan‘s chopstick prestidigitation
Cosmin and Chris (who carries on the fight vs. noodles)
Shanny (posing for a toothpaste commercial) and Bill
David seems to have just eaten something remarkable
As a parting gift the hacky-sackers have given me a hacky sack with their initials. Thanks again, guys!
After dinner some of us went to the cinema and then it was finally the time to say goodbye. It was a funny feeling, something I’ve never experienced before, because I’ve never moved and neither has any of my friends. A bit sad, too. Hope to see everyone again some day.
Križi in težave s prenosnikom in njegovimi serviserji
V Kanadi me je precej zafrkaval prenosnik. Zato sem ga med smučanjem pustil pri Zelinki, da bi ga popravili. In kaj so faloti naredili? Nič!
Pekač trdijo, da dela. No, to bi bilo celo možno – morda sem imel jaz smolo s CD-Ri.
Baterija naj bi tudi delala. Razlog, zakaj se včasih ne napolni do konca, drugič se pa prehitro izprazni, naj bi bil softverski. Ne zveni posebej verjetno, ampak narava razloga me pravzaprav ne zanima – važno je, da težavo odpravijo. Seveda je niso, vendar bi jim to še nekako odpustil, ker če se pri njih ni pojavila, res težko kaj storijo, glede na to, da je možnih razlogov več. Kajpada bi jo bili morali poizkusiti izzvati, ampak da bi kaj takega storili pri računalniku, ki je še v garanciji, bi bilo skrajno nenavadno.
Slabega stika z diskom so se lotili z nekakšno diagnostiko. Če imajo diagnostiko, ki zelo natančno izmeri fizični položaj diska glede na priključek, je to vsekakor pravilen način, sicer pa ne. Bolj bi pomagalo, če bi prenosnik nekajkrat stresli. Bilo je pa tudi očitno, da celo če bi napako videli, ne bi vedeli, kako jo odpraviti.
Edino za bluetooth so priznali, da res ne dela, popravili ga pa vseeno niso.
Za vse težave so zatrdili, da bodo od HPja zahtevali, naj jim pove, kako se rešijo. Kaj so pa počeli cel prejšnji teden?!
Dopolnilo (leta 2015):
Pri Zelinki so me prosili, naj umaknem tale zapis, ker je že star in naj bi se bil njihov servis od tistih mračnih časov izboljšal. Po eni strani mi popravljanje zgodovine smrdi po 1984, zato na to nisem pristal. Po drugi strani pa najbrž drži, da ni pošteno, da njihove napake izpred devetih let še danes odganjajo stranke od njih – podobno stališče je v primeru oseb zavzela celo Evropska unija (čeprav ne brez negodovanja mnogih). Priznati moram tudi, da sem se z Zelinkovim servisom po telih nesrečnih prigodah srečal še enkrat z drugim prenosnikom in kolikor se spomnim, so takrat stvari šle gladko. Zato sem pristal na kompromis: dodal sem tole dopolnilo in spremenil naslov zapisa (včasih je nad Zelinko in sinove klical kugo), da si iskalec o Zelinki ne bi ustvaril slabega mnenja samo iz naslova, ampak da mora zapis odpreti, kar mu da priliko, da prebere vse.
Zermatt
Pa sem spet nazaj – in tokrat bom menda nekaj časa tudi ostal.
Letošnje smučanje po zaslugi bednega vremena ni bilo najbolj posrečeno. Brezhibna sta bila le dva dneva. Dva dni je bila vidljivost obupna, snežilo je in proge niso bile steptane, še en dan se prav tako ni nič videlo, vendar so bila vsaj smučišča urejena, en dan je bilo pa sicer sončno, vendar proge spet niso bile steptane. Sploh fino je bilo, da je bil posebej zanič prvi dan, ko smučišča še nismo poznali, videli ga pa tudi nismo.
Nekaterih klavrne razmere na smučišču očitno ne ovirajo preveč, jaz pa v takih okoliščinah sploh ne znam smučati (čaprav sem sicer kar soliden smučar). Saj do dna hriba se pripeljem, vendar smučke uspem pripraviti k pokorščini le z grobo silo, kar je naporno in rezultat ni prav nič eleganten. Pa napor me niti ne moti tako hudo – konec koncev sem na smučišču med drugim prav zato, da se se razgibam; ampak če smučam kot krava, mi to ni v posebno veselje.
Smučišče samo je v Zermattu povsem spodobno, vendar nič boljše od marsikaterega manj znanega italijanskega ali avstrijskega. Je pa v enem pogledu izstopajoče: po razgledu. Skoraj od povsod se vidi Matterhorn in celo jaz, ki nisem poseben navdušenec nad hribi, moram priznati, da spektakularen.
Matterhorn, pred njim pa oči in jaz
Posebnost Zarmatta je, da tam iz ekoloških razlogov niso dovoljeni bencinski avti. No, vsaj turistom ne – nekateri se očitno smejo voziti z njimi. Tako moraš nekaj kilometrov pred mestom parkirati (seveda ne zastonj), nato pa prtljago naložiš na voziček in se vkrcaš na vlak (ki spet ni zastonj). Po prihodu v Zermatt te pobere električni hotelski kombi (ta je zastonj) in te odpelje v hotel. Na smučišče se pa voziš z električnim avtobusom. Vse skupaj je malce manj lagodno, kot če bi imel avto, ampak kar deluje.
Pa opazil sem, da je v Zermattu nenavadno veliko Japoncev, vsaj za evropsko smučišče (kjer po mojih izkušnjah tipično ni nobenega). Tudi veliko japonskih napisov je po mestu.
Smučanje
Jutri zjutraj jo za en teden mahnem v Zermatt. Juhej! (In da, priznam, cepec sem, ker po polnoči pisarim v blog, pokonci moram biti pa ob 6:15. Ampak vse za svoje zveste bralce.)
Zakaj je zoprno priti domov po dolgem času?
- Ker moraš razpakirati dva nabito polna kovčka in en nahrbtnik. Še zdaj mi ni jasno, kako mi je poleg raznih odpustkov noter uspelo stlačiti 12 novih knjig in 13 DVDjev. Kam bom to pospravil, je pa pri polnosti mojih knjižnih polic sploh problem zase.
- Ker moraš pregledati slabih 2.000 e-pisem. Saj večino sem jih prebral že v Kanadi, ampak jih tam nisem snel s strežnika, ker sodijo na domači računalnik. Zdaj jih moram pa popredalčkati, označiti tiste, v zvezi s katerimi je treba še kaj postoriti, itd.
- Ker moraš pregledati slabih 70 papirnatih pisem. Ki so povečini dolgočasna jajca, kot so bančni izpiski, računi, poročila vzajemnih skladov, kako krasno povečujejo moje imetje, samohvala Vzajemne, kako odlična zavarovalnica da je in kako je lepo, da sem njihov solastnik …