Moj blog je začel dobivati spamaste komentarje. Nevarnosti, da bi bil kak tak komentar objavljen, k sreči ne bi smelo biti, ker moram prvi komentar vsakega bralca odobriti in glede na to, da se morajo bralci predstaviti z e-poštnim naslovom, ki ni javen, se spamer na more pretvarjati, da je kak bralec, ki mu je bil komentar že odobren. Tudi protispamovski filter se je zaenkrat izkazal in videti je, da mi spama ne bo treba pregledovati ročno. Upajmo le, da ne bo prestregel kakega legitimnega komentarja. Načeloma se tej nevarnosti ne bi smelo biti pretežko ogniti, ker dobivam samo slovenske komentarje, spam je pa zaenkrat ves angleški (no, eden je bil delno japonski), vendar ne vem, če zna filter to pravilno upoštevati.
Vsi prispevki, ki jih je objavil/a Mitja
Cheddar
Kanadčani so očitno veliki ljubitelji cheddarja – podobno kot njihovi južni sosedje. V trgovini, kjer kupujem živila, sem naštel kar 27 različnih! Poleg po proizvajalcu se ločijo po starosti / jakosti okusa. Pogosto so starejši bolj oranžni, vendar je videti, da oranžna barva ni lastna siru, ampak je umetno dodana: poleg tega, da tako trdi Wikipedia, se dobijo tudi čisto beli cheddarji vseh starosti. Vzorec, ki sem ga pokusil, pravi, da so najboljši srednje stari.
The Farseer Trilogy
Je delo pisateljice Robin Hobb (ja, za tem imenom se skriva ženska; pa zanimivo spletno stran ima, čeprav dokaj nepraktično) in jo sestavljajo knjige Assassin’s Apprentice, Royal Assassin in Assassin’s Quest. Pripoveduje zgodbo FitzChivalryja, nezakonskega sina prestolonaslednika, čigar oče zaradi sramote prestol prepusti mlajšemu bratu Verityju, sina pa izroči v vzgojo svojemu konjušniku. Kralj da mladeniča izučiti za morilca, ki zanj opravlja bolj kočljive diplomatske (in manj diplomatske) posle. Dela mu ne manjka, saj kraljestvo oblegajo napadalci z morja, poleg tega pa mu preti notranji razkol. Že kot deček FitzChivalry premore naravno magijo, povezanost z živalmi, ki pa mu prinaša vsaj toliko težav kot koristi, saj med ljudmi velja za nekaj umazanega, prezira vrednega. Ko se ugotovi, da je zmožen tudi bolj vzvišene magije kraljeve družine, pa za povrh postane še tarča spletkarskega princa Regala.
Trilogija je po eni strani dokaj tradicionalno fantazijsko čtivo: srednjeveško prizorišče začinjeno z magijo, gozeča nevarnost in osrednji junak, ki se z njo spopade. Po drugi strani pa protagonist ni heroj, ki z levo roko kolje zmaje, ampak je zelo človeški, dostikrat ga je strah in marsikaj mu spodleti, čeravno opravi tudi svojo mero junaškh dejanj. Njegovo poreklo mu je bolj v breme kot v korist in magija, s katero je obdarjen, predvsem prekletsvo. Razklan je med službo kralju in deželi ter sledenju lastnim ciljem, ker je pomembna tema trilogije, predvsem zadnjega dela, in precej spodobno obdelana.
Svet, v katerem se zgodba dogaja, morda sicer ni pretirano inovativen, vendar je zelo prepričljivo predstavljen. Marsikatera podrobnost kaže na to, da avtorica dobro pozna preprosto življenje, kakršnega živijo njeni liki, kar ni tako presenetljivo, glede na to, da je mladost preživljala v divjini Aljaske. Ena od stalnic žanra pa je vendarle zamišljena na precej neobičajen (a ne napačen) način. Kaj to je, ne bom zapisal, ker se razkrije šele na koncu tretje knjige, bom pa rekel, da je ilustrator naslovnic bedak: čeravno skrivnosti ni nemogoče uganiti, je vseeno ne bi bil smel naslikati na platnice.
Sklep: trilogija ni nič revolucionarnega, je pa vseeno precej dobra. Priporočam.
Kanadska televizija
Kanadska televizija smrdi. Problem ni program – seveda je slab, ampak to bržkone velja za vse televizije. Če bi se mi ljubilo poiskati spored, bi gotovo našel podobno (majhno) število zanimivih oddaj kot na kaki drugi televiziji. Ampak reklame! Groza! Po mojem se reklame vrtijo približno četrtino časa in se navadno pojavljajo enkrat na 10 minut. Pa skoraj vse so obupno slabe in nemalo jih imaš priložnost videti po desetkrat na večer. Da ne omenjam, s kakšno množico opozoril so nekatere opramljene – mi smo z “O morebitnih stranskih učinkih se posvetujte z zdravnikom ali farmacevtom.” pravi amaterji. Najhujši primer je bila reklama za uspavalne tablete, kjer so večino časa porabili za razlaganje, da imajo lahko stranske učinke, da jih ne uživaj skupaj s tem in onim, pa da lahko z njimi postanaš zasvojen … Po tistem bi se človeku še strihnin zdel manj škodljiv. Drug posebej butast primer je bila pa reklama za daljinsko vodene avtomobilčke: da jih je potrebno sestaviti, da se dodatki prodajajo posebej in da baterije niso vključene. Dobro, da niso povedali, da stanovanja tudi ne dobiš zraven – konec koncev so ga v reklami pokazali in kdo bi lahko mislil, da je priloženo.
Edina zares kul zadeva, ki sem jo videl, je risanka American Dad. Kaže družinsko življenje zagnanega agenta CIE (tole sklanjanje kratic …), ki občasno ustreli gozeč toaster, sinu pomaga na šolskih volitvah s podtikanjem nečednosti tekmecom in nasploh rad v zasebnem življenju uporablja bolj umazane prijeme svojega poklica. Ko pridem domov, bom tole vsekakor snel z interneta (tule mi pa zlobni protipožarni zid brani).
Arhitektonsko čudo
Victoria school of performing and visual arts – a visual treat!
Po mojem ni težko najti vojašnice, ki bi bila bolj privlačnega videza.
Kanadčani so volili
Včeraj so bile v Kanadi parlamentarne voltive. Po dolgoletni vladavini liberalcev so tokrat zmagali konzervativci (sicer ne z absolutno večino, a vendarle). Sodelavci v laboratoriju niso navdušeni (kar je od študentov nekako pričakovati), sicer je pa Alberta očitno zakrknjeno konzervativna, saj so konzervativci dobili prav vse tukajšnje sedeže.
Ob tej priliki sem ugotovil, da imajo v Kanadi kar nekaj zanimivih strank. Poleg komunistične kar tako imajo za posebej zagnane komuniste tudi marksistično-leninistično, ki je od prve kar trikrat bolj popularna. Dobila je celo nekaj glasov več kot marihuanska stranka (ja, tudi to imajo). Neko pripadnico komunistične stranke sem pred nekaj dnevi po televiziji slišal povsem resno razlagati, da je njihov dolgoročni cilj uvedba socializma v Kanadi. Hm. Očividno najmanj priljubljena stranka, Animal alliance environment voters party of Canada (tegale ne bom poizkušal prevesti), si je pa priborila celih 72 glasov od slabih 15 milijonov. Bravo.
Med strankami, ki ne delujejo na zvezni ravni, je bržkone najbolj zabavna seksualna stranka, ki je celo imela nekaj kandidatov na provincialnih volitvah, ampak ni bil nihče od njih izvoljen. Mogoče bi morali naslednjič razmisliti o kaki taki kandidatki, kot so jo Kalifornijci imeli na volitvah za guvernerja. Med neregistriranimi strankami pa sploh ne manjka cvetk.
Ob temle se slovensko politično prizorišče zdi kar nekam pusto. Mogoče pa jokerjevci nekoč vendarle ustanovijo Stranko slovenske erekcije?
Prerelease Guildpacta
… na katerem Mitja nalomi Kanadčane, zasede drugo mesto in si prisluži 28 boostrov. Vsekakor zelo zadovoljivo, sploh za nekoga, ki o limitedu pravzaprav nima kaj dosti pojma.
Prerelease se je odvijal v nekem hotelu bogu za ritjo, pa še prejšnji dan sem v laboratoriju (kjer imam dostop do interneta) pozabil raziskati, s katerim avtobusom se pride tja, tako da sem dan začel z enournim sprehodom do prizorišča. Tam je bila zbrana množica kakih 100 ljudi, ki je čez dan še narasla. In zakaj narasla? Pri nas je prerelease en sealed, tu so pa že začeli z dvema vzporednima, poleg tega so se pa po par urah začeli booster drafti, ki so jih organizirali, kolikor je bilo zanimanja (in bilo ga je precej), ter sealed two-headed giant.
Karte, ki sem jih dobil, so bile zelo solidne, ne pa ravno spektakularne. Sestavil sem zeleno-rdeče-bel kupček. Še najbliže bombi je bil brightflame, ki je pa kar malo predrag in sem ga v celem dnevu uspel igrati samo enkrat. Verjetno najbolje so mi služili dva Gruul in en Boros guildmagi ter oathsworn giant. Igral sem tudi z rdečim in zelenim magemarkom ter še dvema aurama, kar se mi je obneslo kar dobro, sploh ker nasprotniki magemarkov niso bili vajeni in so nekajkrat pozabili, da učinkujejo na vsa bitja z aurami.
Potožil sem že, da znajo kanadski magicaši biti dokaj neprijetni, vendar sem imel tokrat kar srečo. Zoprn je bil le zadnji nasprotnik (v šestem krogu – po švicarskem delu je bilo tekmovanja namreč konec). Glede na to, da sem ga pred igro slišal razlagati, da se je uvrstil med prvih osem na državnem prvenstvu in da je kvalificiran za naslednji pro tour, je bil očitno nekakšen kanadski pro. Slab vtis je naredil že na pogled (vsaj name), ker je bil oblečen v črno in ovešen z kupom verižic, ki so bile že bolj verige, poleg tega pa je uporabljal neke nagravžne ovitke za karte z mrtvaškimi glavami. Dokler mu je šlo dobro (prvo igro je zmagal), se je obnašal čisto kulturno, ko je začel izgubljati, je bilo pa precej očitno, da se mu zdi za malo, da ga tepe en neznan tip s čudnim imenom. Med tretjo igro je sodnika vprašal, kdaj bo potekel čas, in sodnik je odvrnil, da “about now”. In ko je postalo jasno, da bom v četrti dodatni potezi zmagal, je spet poklical sodnika in ga skušal prepričati, da mogoče je pa vendarle čas potekel malo prej in da bi se morala igra končati, preden bi on izgubil. No, sodnik se k sreči ni dal. Med čakanjem na nagrade sem ga potem še večkrat slišal pritoževati se prijateljem, kakšna zla usoda ga je dolotela. Bes ga lopi.
Tekmovanje se je končalo s še enim eonurnim sprehodom, ki mu je sledila oblina večerja. Brihtno sem se bil namreč pozabil oskrbeti s hrano in sem tako cel dan stradal. Hja, očitno me je Bračič ravadil z odmori za kosilo in naročanjem pic.
Tema za WordPress in tegobe CSSa
Lotil sem se izdelave (no, morda bi moral reči predelave) teme za WordPress. Pri tem mi zelo prav pride tole. Glede na pomanjkanje časa ter zmerno spretnost s PHPjem in CSSom bo delo trajalo kar dolgo, medtem se pa utegne kdaj zgoditi, da bo blog videti čuden. Ne dajte se motiti.
Trenutno si razbijam glavo s tem, kako bi dosegel, da bi se blog raztegnil čez vso širino zaslona, vendar le do izbrane meje: da ne bi bilo uporabnikom velikih monitorjev treba trpeti ogromno praznega prostora na obeh straneh in da obenem uporabnikom zelooo velikih monitorjev ne bi bilo treba brati predlogih vrstic. CSS2 ima v ta namen prikladno lastnost max-width, ki pa je Internet Explorer malo manj prikladno ne podpira. Fuj.
Odpiralni časi
Odpiralni časi v Kanadi so mi všeč. Trgovina, kjer kupujem živila, je odprta v petek in svetek 6:00-24:00 (vsekakor bolj simpatično od tega, kar me povečini čaka po vrnitvi v domovino). Pošta je odprta do 22:00 (v naši vasi je do 18:00 in glede na to, da imam navado iz službe hoditi precej pozno, jo pogosto zamudim). So v Kanadi te reči urejene bolj pametno kot pri nas? So Kanadčani gnili kapitalisti? Morda, prav gotovo smo pa Slovenci bedaki, da smo izglasovali to neumnost o nedeljski zaprtosti trgovin. Tristo kosmatih, saj kupcu vendar ne more biti v interesu, da so trgovine zaprte – in večina nas je kupcev! (Pa še prodajalcem bi nedeljska zaprtost trgovin znala ne biti v interesu, vendar za kako tehtno sodbo o tem nisem kvalificiran.)
Še en sumljiv tip
Očitno me mora poleg vlomilcev skrbeti tudi stanodajalčev brat. Včeraj sem izvedel, da ima Ian (tako je stanodajalcu ime) brata, ki menda ni čisto pri pravi in ima prikupno navado družinskim članom pisati obscena in žaljiva pisma. Menda bi se znalo zgoditi, da bi brskal po Ianovem nabiralniku in tako izvedel, da v hiši živim tudi jaz (ker včasih dobim kako pošto). Brskanju po nabiralniku pa naj bi botrovala nedavna smrt njunega očeta in bratovo zanimanje za to, kaj je kdo dedoval (sklepam, da sam ni prav dosti). Ian me je posvaril, da bi se v tem primeru lahko pripetilo, da bi tudi meni pisal – po vsej verjetnosti kaj zoprnega. Navdušen sem.