Spet je na vrsti je poročilo o mojih turističnih podvigih zadnji vikend. Tokrat je bil na sporedu letalski muzej, ki se je izkazal za dokaj všečnega. Sicer mu malo primanjkuje prostora, pa urejen je nekoliko zmedeno, vendar se vidi, da je vzdrževan z ljubeznijo. Poleg letal je poln manjših eksponatov, od letalskih uniform in drugih predmetov vojaškega izvora do modelčkov in fotografij letal. Za večino stvari piše, kdo jih je daroval, pri letalih je pa pogosto tudi popisano, po kakšni poti so prišla v muzej: tipično se zgodba začne s kakim nesrečnim pristankom, potlej se za razbitino dolga leta nihče ne zmeni, na koncu pa jo muzej s pomočjo prostovoljnega dela obnovi (ponekod navajajo tudi do 10.000 prostovoljskih ur).

DeHavilland DH98 Mosquito

McDonnel Douglas CF-101 Voodoo

Neidentificirano letalo

Ko sem bil mlajši, sem se precej zanimal za letala in sem celo prebral neko šestdelno knjižno zbirko o zgodovini letalstva (naslova se zdajle ne spomnim). Večino sem kajpada pozabil, mosquito na prvi sliki mi je pa ostal v spominu, ker je precej zanimivo letalo (podrobnosti sem kajpada pozabil, vendar mi je muzej osvežil spomin). Letalo je bilo zamišljeno kot lahek bombnik, vendar se je zaradi velike hitrosti in odlične vodljivosti uporabljalo tudi kot lovec (glede na mitraljeze in topove to očitno velja tudi za tegale na sliki). Nekaj let je bilo menda celo najhitrejše letalo v drugi svetovni vojni. In razlog? Izredno lahko je, ker je trup skoraj v celoti lesen. Kar je bilo koristno tudi zato, ker je dele lahko izdelovala pohištvena industrija in je tako za proizvodne zmogljivosti manj tekmoval z drugo vojaško opremo.

Dopolnilo:
K prvima dvema slikama sem pripisal točni imeni letal. Sicer je vprašanje, če to koga zanima, vendar sem jaz pač tak picajzlast človek, da vedno hočem, da so fotke natančno označene.

Stanodajalec mi je telefoniral, naj bom pozoren, ker je videl nekega sumljivega tipa, ki se je smukal okrog hiše, in sumi, da naklepa vlom. Tale moj stanodajalec ima namreč tak simpatičen delavnik, da gre v službo enkrat popoldne, vrne se pa malo pred polnočjo, tako da sem zvečer v hiši sam. Pravi, da si bo še ta teden dal namestiti nekakšna dvojna vrata. Sliši se zabavno.

Dopolnilo:
Stanodajalec mi je zvečer opisal, da je okrog pol dveh ponoči slišal nekoga pod oknom govoriti nekaj o klicanju 911. Seveda je pogledal ven in ko je možak pod oknom to opazil, jo je jadrno odkuril. Nič ne rečem, res zveni sumljivo.

Dramatis personae
Novinar (antipatičen tip z oglato faco)
Liberalec (malo pokvarjen, malo neučinkovit, vsekakor pa že dolgo na oblasti – nekaj takega kot do pred nedavnim naš LDS)
Konzervativec (precej pokvarjen, tipičen gnili kapitalist)
Demokrat (rad sadi rožice, zdi se, da ga oblast še ni preveč umazala)
Quebečan (ima zoprn francoski naglas, zanima ga zgolj neodvisnost Quebeca)

Novinar: Kako komentirate nedavni vladni škandal (jaz seveda pojma nimam, za kaj je šlo)?
Konzervativec: Nič ne bom rekel, naj to raziščejo ustrezni organi, ampak tu gotovo nekaj smrdi.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Vsekakor, najbrž je nekaj gnilega. Ampak tudi če samo smrdi, je to slabo. Bi se pa jaz raje pogovarjal o neodvisnosti Quebeca.
Demokrat: Ah, morala oblastnikov je dandanes čisto na psu. Mi se bomo borili za najvišje etične standarde, zato volite nas.
Liberalec: Sama natolcevanja. Vi, Mr. Konzervativec, pa bodite tiho. Rekli ste, da boste naredili to, ono, tretje in četrto, pa niste naredili nič. Pa vaše ladje plujejo pod tujimi zastavam, da se izognete kanadskim davkom.
Kozervativec: Uh, saj sem naredil. Pol četrtega sem naredil. In jaz si le prizadevam, da bi kanadska podjetje delovala mednarodno.
Novinar: Kaj pa socialne vrednote?
Demokrat: Mi se borimo za kanadske delovne družine, za otroke, za starejše, mi smo socialni, da bolj ne bi mogli biti, zato volite nas.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Sociala v Quebecu je odlična. Dajmo se raje pogovarjati o neodvisnosti Quebeca.
Konzervativec: Seveda, seveda, socialne vrednote so fajn.
Liberalec: Mr. Konzervativec, vi nimate kaj govoriti o vrednotah. Simpatizirate z ZDA, Kanada se vam zdi drugorazredna.
Konzervativec: Jaz sem velik domoljub!
Liberalec: Lahko zanikate, da ste rekli reči, o katerih sem govoril?
Konzervativec: Hmmm.
Demokrat: Mr. Konzervativec, Mr. Liberalec, kaj se prepirata, ko pa itak glasujeta za iste reči.
Novinar: Kaj pa davki? Nekateri ste predlagali davčne spremembe.
Demokrat: Mi bomo uvedli pravične davke. Zaplujte z nami v lepši jutri!
Konzervativec: Mi bomo znižali ta-in-ta davek (neka kratica, za katero kajpada ne vem, kaj pomeni). Ta davek plačujejo vsi, tako da bo to koristilo vsem!
Demokrat: Mr. Konzervativec, sicer nameravate pobrati n CAD manj tega-in-tega davka, vendar tudi nameravate pobrati m CAD več nekega drugega davka, pri čemer je m > n.
Quebečan (z zoprnim francoskim naglasom): Davki so sitna reč. Bi se zdaj že lahko začeli pogovarjati o neodvisnosti Quebeca?
Liberalec: Naše davčne olajšave so namenjene družinam, starejšim, invalidom. So zelo pravične.
Demokrat: Pa ravno prejšnji mesec sta uvedli veliko davčno olajšavo za podjetja.
Konzervativec: Ja, ja, vaša davčna zakonodaja ni kaj prida.
Liberalec: Ne! Pravična je!
Konzervativec in Demokrat: Bla bla. Ni res.
Liberalec (zaripel): Res je!
…

Ja, Kanadčani imajo čez kak teden volitve in jaz sem imel priliko videti predvolilno televizijsko oddajo. Bilo je še kar zabavno. Nastopajoči se niso strinjali prav o ničemer in so se neprestano med seboj napadali. Jim je pa treba priznati, da so to počeli precej uglajeno – zgornji zapis je malce (hm, pravzaprav kar precej) prirejen za večjo nazornost in slikovitost. In kar je najbolj nenavadno: ko jim je potekel čas, so nemudoma umolknili (ne vem, če je kak slovenski politik že kdaj naredil kaj takega).

Nasploh se zdi, da ljudje tu volitve jemljejo precej resno. V moji ulici že nekaj tednov vsaka druga hiša razglaša svoje politično prepričanje s tablo na trati (je pa res, da je videti, da stanujem v politično posebej osveščeni soseski). In en moj kolega že cel teden naokrog paradira s priponko (veliko!), s katero dela reklamo za nekega Andyja, ki je po vsem videzu liberalni kandidat.

Predvolilne reklame

Danes so se tule na faksu pojavili oglasi za delo v tehnični podpori nekega računalniškega podjetja. Plačajo blizu 3.000 SIT na uro. Ni slabo za študentsko delo, celo za študente računalništva ne – vsaj meni Slovencu se tako zdi. Edino delavnik je bolj mizeren: 6:30-10:30, potem pa na faks.