Tako se imenuje del mesta, ki sem ga obiskal ta vikend (kje so našli tako čudno ime, pa ne vem). Tu se najde precej starejših zgradb in množica cerkva. Zgradbe sicer v glavnem niso dosti starejše od 100 let, vendar je treba upoštevati, da so v Kanadi tovrstni standardi malo drugačni kot denimo v Evropi. Od cerkva sem pa naletel na mormonsko, katoliško, evangeličansko (ta je še najprivlačnejšega videza, ni pa nobena prav imenitna), baptistično in prezbiretijansko – še ena reč, ki je tu malo drugačna kot v Evropi.

Evangeličanska cerkev

Nekdanja pošta

Pred mormonsko cerkvijo so njeni pripadniki prežali na mimoidoče in kajpada se me prestregli in skušali spreobrniti. V Edmontonu sem nanje enkrat že naletel, vendar sem jim takrat hitro ušel, ker se mi je mudilo, tokrat sem se pa odločil obravnavati jih kot turističo zanimivost in sem jim prisluhnil (pa še krof in vročo čokolado sem dobil). Razložili so mi, da Mormonova knjiga opisuje pripetljaje ljudi, ki so se z Bližnjega vzhoda pred začetkom našega štetja preselili v Ameriko in od katerih naj bi nekateri bili predniki Indijancev. Ob vstajenju se jim je prikazal Kristus, med njimi so živeli razni preroki itd. Vendar so se izpridili in poslednji med njimi je vsebino knjige zapisano na zlatih tablicah zakopal v zemljo. V 30. letih 19. stoletja je bilo mesto, kjer so bile tablice zakopane, razodeto Josephu Smithu ml., ustanovitelju mormonske cerkve. Možak jih je prevedel v angleščino (z božjo pomočjo seveda, ker bržkone ni govoril jezika tablic, katerikoli naj bi to že bil), tablice pa so bile potem prikladno vzete v nebesa. No, kakorkoli že, spreobračanje jim je povsem spodletelo, ne rečem pa, da niso tile mormoni zanimivi tiči.

Vreme imamo tule v Kanadi čisto nebožično – spet se je precej otoplilo, snega pa ni skoraj nič več. Je pa zato vzdušje v laboratoriju toliko bolj božično – namreč razen mene ni tu nikogar.

Predvčerajšnjim me je v predsobi čakala stanodajalčeva voščilnica in nekaj sladkarij. Voščilnica je sicer bedna (čez celo sprednjo stran ima napisno “Jesus is the reason we celebrate the season”) in sladkarije tudi niso kaj prida, ampak menda šteje misel. No, saj kanadske voščilnice so itak povečini bedne in takih, ki ne bi bile pokracane po sprednji strani, skoraj ni mogoče najti. Med sladkarijami sta bili tudi dve zaviti sladkorni palici (ne vem, ali imamo kak slovenski izraz za to reč), kakršne sem že dostikart videl na slikah kot nekakšno arhetipsko slaščico, še nikoli pa v živo. V teh krajih pa vsaj okrog božiča po vsem videzu niso redek pojav.

No, za konec pa še bralcem želim vesele praznike*.

*Po kliku na povezavi utegne nekaj časa trajati, preden se kaj zgodi. Bolj nežnim dušam klikanje odsvetujem.

Park Fort Edmonton je zelo kul zadeva: v njem stoji precej rekonstrukcij zgradb iz različnih zgodovinskih obdobij Edmontona, vključno z veliko leseno utrdbo. Hkrati je tudi prva turistom namenjena zadeva, ki sem jo v mestu videl. Kajpada je pozimi zaprta. K sreči to ni usodno, kajti v parku stoji hotel, ki obratuje tudi pozimi, tako da se vendarle da priti noter. Menda sicer večjih skupin ne pustijo vstopiti, jaz pa sem se jim očitno zdel dovolj nenevaren, da sem si park lahko ogledal. Vodenega ogleda ali česa takega nisem bil deležen, ampak za kaj drugega kot kratek sprehod je bilo itak premraz. Bi bilo pa tole fino videti ob kakem prijetnejšem letnem času.

Utrdba Edmonton

Ulica iz leta 1905

Bencinska črpalka iz leta 1920

Končno sem prišel do tega, da poročam, kaj sem počel v soboto (no, vsaj prvi del poročila bo prišel na vrsto danes, drugi bo moral pa malo počakati). V Edmontonu se hvalijo z največjim mestnim parkom v Severni Ameriki imenovanim River valley (ker leži ob reki North Saskatchewan). Vendar pogled ne zemljevid ne razkrije prav jasno, kje naj bi ta park bil: kaže le precej zelenih površin (tu govorim o barvi na zemljevidu) ob reki, ali so to park ali kaj drugega, je pa težko reči. Tako sem jo pač mahnil do najbližje, po kateri naj bi sodeč po zemljevidu potekala tudi nekakšna pešpot. No, ta pešpot se je izkazala za precej bedno, ker teče med eno dokaj prometno cesto in neprehodnim bregom reke. Njena edina dobra plat je lep razgled na reko.

Zamrznjeni North Saskatchewan v parku

No, po kake po ure hoje je pot vendarle zavila v gozd.

Spust k reki

Tu so pa zadeve postale kar malo preveč, hm, naravne za park. In tudi žive duše ni bilo videti. Vendar sem neustrašno koračil dalje.

Pot ob reki

Dokler ni za temle rahlo vratolomnim odsekom pot kratko malo izginila (to me spominja na gozdne poti, po kakršnih sem letos poleti kolesaril, le da so tiste ponavadi izginile po kakem strmem spustu).

Konec poti

Ker nisem hotel nazaj (in tudi sonce je bilo že nizko, tako da sem se bal, da mi bo zmanjkalo svetlobe za fotografiranje, če se bom preveč obiral), sem se povzpel do ograje, ki sem jo videl kakih 20 metrov više in za katero sem domneval, da varuje izpostavljen del kake prehodnejše poti. No, izkazalo se je, da zgolj ograjuje kos zemlje neznanega namena (ampak očitno zelo dragocen, ker je bila ograja visoka in je na vrhu imela bodečo žico).

Skrivnostna ograda

Ko sem že mislil, da bom res moral nazaj, sem pa skozi goščavo zagledal nekega tekača. Prerinil sem se do mesta, kjer je šel mimo, in našel asfaltirano pot. Ko sem po njej obšel del parka, kjer sem prej obtičal, sem opazil spodnji znak. Hja, nič ne bi škodilo, če bi enega postavili še na drugo stran.

Pot zaprta

Na koncu sem se pa usedel za računalnik in o zmerno zanimivem pripetljaju spisal celo ilustrirano štorijo.

Prejšnji vikend sem se čudil spomeniku žrtvam lakote v Ukrajini in nasploh pogostosti reči povezanih z Ukrajino v Edmontonu. Potlej mi je pa kolega ukrajinskega rodu pojasnil, kako je s to rečjo. V 17. stoletju si v Kanadi lahko dobil zastonj zemljo, če si se obvezal, da se boš tam naselil in jo obdeloval (se mi zdi, da pri poseljevanju Severne Amerike to niti ni bil tako redek pojav). To je pritegnilo precej ukrajinskih priseljencev. In ker se je laže preseliti nekam, kje tvoji ljudje že živijo, se je kasneje v iste kraje preselilo še več Ukrajincev (nazadnje tudi pred nedavnim, po osamosvojitvi Ukrajine). Posledično je menda 10 % prebivalcev Alberte ukrajinskega rodu.

Pa še ena zabavna zgodba v zvezi z Ukrajinci v Alberti. Leta 1974 je Royal canadian mounted police praznovala 100 let. Albertska oblast je ob tej priložnosti razpisala natečaj za primeren spomenik. Vegreville, kraj z največ Ukrajinci v Kanadi, je malo za šalo, malo za res predlagal, da bi postavili veliko pisanko. Ker so bili vsi ostali predlogi bedno dolgočasni, je bil vegrevillski sprejet in nastalo je tole.